Spomin Starega gojzarja-LUBELA

 V jutranjih urah petka sva pretehtavala vse možnosti,  kam da greva. Prav za prav kam daleč ob teh napovedih za dež, nima smisla riniti. A za naju to prav za prav ni problem, kajti našo dolino obdaja toliko vrhov, da  takoj lahko greš kamor si zaželiš. In ja izbrala sva Lubelo. Vrh  katerega obiskujeva redno že kar nekaj let. Lepo je tu gor, vredno obiska. vrh na katerem sva letos bila že enkrat. . No navadno ga obiščeva po 4x na leto, najmanj. Na  Lubelo  vodi res veliko poti. Vesela sva da sva jih večji del že prehodila. Iz Velenja peš naokoli po cesti  mimo Škal , Hrastovca  do Škalskih Cirkovc in po asfaltni cesti  do vrha  in po vrhu  do Lovske koče , ter potem naokoli po južni cesti navzdol. In še kar nekaj smeri. A zadnje čase se zapeljeva do ovinka na pobočju in potem greva peš navzgor.. Posebno v teh vročih dneh so te variante odlične. Greš po cesti, pa še, strmo ni tako zelo. 

Bilo je še prijetno hladno , ko sva se odpravila iz mesta

Mimo Škalskega jezera navzgor

Prejšnja leta sva vedno parkirala tukaj , če nisva šla peš iz Velenja  ob avtobusni postaji Škale, a sedaj tam potekajo gradbena dela za avtocesto za Koroško. Je to še samo spomin.

Tudi tukaj so vsa porjavela pobočja travnikov zaradi suše.

Veliki kupi ob cesti in že se bližava najinemu izhodišču, kjer parkirava in se nato napotiva del poti naprej prvo po cesti 

Potem mimo vikendov 

In ceste posutih z odpadlim listjem, da skoraj ne morem verjeti , da je šele začetek avgusta na tleh pa toliko listja na tleh.

o

, ter pašnikov

  Ob ozkih prehodih navzgor kjer skozi krošnje se vidi delovišče gradnje ceste. S ste strani je čisto drugačen pogled.

A midva hitiva navzgor v blagodejno senco

Hitiva navzgor po lepo očiščeni poti . Do stopnic , po katerih se povzpneva na asfaltno cesto

Po kateri sva se ob najinih začetnih obiskov na Lubelo vedno povzpela in vračala. Ostale poti sva potem sčasoma odkrila sama, nekaj pa so jih nama povedali naključni obiskovalci tega priljubljenega hriba. Potem pa sva izbirala poti, enkrat tu, enkrat tam , pač po počutju in letnemu lasu, oziroma vremenu. Po tej cesti pa sedaj ko so kolena bolj občutljiva za strmino ne grem več rada.

Ob vikendih velik kup peska, kjer so otroci gradili svojo avtocesto s tuneli in prehodi.

A že sva krenila proti zadnjemu delupoti. Ki je sedaj na novo razširjen in posut z drobnim gramozom.

 

Približam obzorje tam nad  hribi, kjer je videti zalogo temnih oblakov. Rečem mojemu;

 " Ja dež bo"!

  "Ja vem  sem slišal in gledal TV,  saj si tudi ti videla! " 

"Ah ne zato , jaz čutim da bo dež, moja hrbtenica mi pravi, da bo je bolj sigurna kot vremenarji.!"

"No bomo videli" je odvrnil.

Res čudno je tole, da lahko človek občuti vremenske spremembe , včasih nisem verjela , ko so starejši pravili, da čutijo dež v kosteh. Kako sem  se čudila, kaj imajo zlomka kosti veze z vremenom.. Ampak moja hrbtenica posledica osteoporoze , se nikoli ne zmoti., NO tudi tokrat se ni. Nad našo dolino je ponoči bila nevihta, grmelo je in še zjutraj so bile luže na cestah. 

Niti ne zelo velika smreka tik pod vrhom je  bila obložena s storži, s katerih je kapljala in se na njih bleščala  smola. Kot biseri, ali kaplice solz

A midva sva se hitro podala h klopci ljubezni , zaljubljenih, ali pa morda komu klopci prijateljstva. Kakor koli vsak izbere kaj se počuti tisti trenutek, ko svoje tri črke spusti na njo

Midva sva občutila vse kar se le zamisliti da. Bi dodala še hvaležnost, čeprav se to sliši pač, kolikokrat to že  povem  morda malo zlajnano, ampak res tako vesela hvaležna pa seveda tudi polna ljubezni do vsega kar je naju obdajalo. Narava, sonce sveži zrak seveda v prvi vrsti On , pa še bi lahko naštevala, a sem bila lačna in žejna pa sva nazdravila vsemu kar naju obdaja z nama vred. 

Potem sva se malo predala razmišljanju po tem in onem, načrtih o naslednjih pohodih, seveda če ne bo spet kakšnega  novega vročinskega vala. In se potem še poslikala ob tabli se vpisala, takrat pa je pričelo tako močno pihati, da so mi lasje stali pokonci. pa hladno je postalo  me je skoraj zeblo ha ha. Ja kako se je prilegel ta vetrček, kot balzam za rano.

Občudovala sem prekrasen bor ob lovski koči v katerega krošnjo se je ujelo jutranje sonce, in ga pozlatilo..

Malo poslikala našo prelepo dolino, ki se iz desetletja v desetletje, ali iz leta v leto, drastično spreminja. No kje na bolje kje pa tudi ne, pač  od vsakega posameznika odvisno, kako to dojema. 

Tudi tu se pozna , da je suša. Še zadnji pogled vpis v vpisno knjigo pa še občudovanje storžev nazaj grede. Ja imela sem vtis, da so kot kraguljčki , Če bi jih dosegla, da bi kar zacingljali toliko jih je bilo na kupu.

A  že sva hitela domov razmršena od poljubov vetra, in tudi počutje se je slabšalo. A tega sem že vajena tega , tako da potem raje opazujem okolico in ja nekako gre .   ja  sva hitela navzdol mimo prezgodaj zrele praproti, ja tudi tukaj  je suša naredila svoje.

Ter nato krenila navzdol po stopnicah in položni poti kmalu prispela 

Kjer sva ob izhodišču še ujela pogled na del zamegljene doline in vrhov v ozadju.

postajalo je vedno bolj "toplo" a ob deveti uri sva že bila doma. Tako sva izkoristila krasno jutro se naužila svežine v pričakovanju dežja in ohladitve.

.p. p.