SPOMINI STAREGA GOJZARJA -JELOVEC

 14.8.2026 JELOVEC! 

Sicer je bil plan, da bova šla ta teden na Peco, a je že tako, kot so včasih dejali;  Človek obrača , Bog pa obrne. No jaz bi dejala,  da se je treba pač prilagoditi počutju in poslušati svoje telo. Kajti pot na Peco je kar skalnata, saj veva sva jo obiskala  že 13 x. 

A nekako se človek pač še oklepa svojih načrtov, z mislijo če je šlo lani, zakaj letos ne bi ,.. a potem spozna, da je čas, ko se je treba odreči nekaterim željam. Priznam pa da je težko sprejeti. Oziroma se sprijazniti. A ne toliko zavest, da tega vrha ne bova več obiskala, kajti tega nama ni žal, vsak obisk vsakega vrha ali planjave uživava, kot da je poslednjič. Tudi, če še potem greva ne vem kolikokrat na njega. Ampak bolj boli spoznanje, čeprav je še optimizem in moči še kar nekaj, zaradi tega bi brez skrbi šlo, prav za prav ni nič drugače kot prejšnja leta, ampak prične v podzavesti vrtati vprašanje :kako dolgo še . Kajti sedaj se je pričelo  zavedanje, da pač nismo neuničljivi, da smo potrošno blago, kot bi dejala moja prijateljica, vse na tem svetu ima svoj začetek in konec. Ampak moja vprašanja minljivosti se pojavljajo zadnji čas še malo bolj intenzivno , ker  pač sem bolj nestrpna, ker  okrevanje  po poškodbi  predolgo traja, torej še dodatno, ker  v rokah ni  tiste moči in kondicije, pa tudi vsakodnevna vadba je bolj, kot ne površna in krajša, ali pa izostane, v  hribe pa moraš biti sto odstotno pripravljen. Nočem pa tega, da bi se  trudila in mučila , kajti najin cilj je da uživava na vsakem koraku na svojih poteh. Ne pa da prideš na vrh že ves izmučen, da ti jezik moli do brade, potem pa moraš seveda še nazaj... 

Ker je pohajanje po dolini bilo kar uspešno razen hoje po, asfaltu.. 

Sva dejala, morava spet ven na travnate površine.  Bova pa šla malo krajšo varianto. Mož je že v začetku leta dejal, da bi še enkrat poleti obiskala Jelovec, vrh na skrajnem  vzhodnem delu Raduhe. Sicer precej neobljuden,nobenega nisva ne srečala ne videla. Ne pred petimi leti in tudi tokrat ne. 

. A so naju od koče kar prehitevali a samo do odcepa za vrh Raduhe. Jelovec je  zelo razgleden vrh.Sicer se ni videlo jasno daleč, je že tako v teh dneh je vidljivost bolj tako tako. A ker sva enkrat  že bila na njem, je potem razgled drugega pomena, ker za naju še vedno velja, da je pot cilj.Nekateri hitijo samo da čim več prehodijo tekmujejo s časom, A midva opazujeva motive ob poti, ki so  dodana vrednost vsake poti. In vrh je samo pika na i. Za Jelovec  sva izvedela čisto slučajno , ko sva se vračala z vrha Raduhe čez Lanež , in ob znaku za planino Javorje videla napis v desnem kotu Jelovec 1808m.n.v. 

No sedaj tudi tega znaka ni več. 

Ker sem takrat  bila prepričana, da sva že na Jelovcu, ja če ne veš pač ne veš, sem vsa vesela objavila na Facebooku sliko s pripisom JELOVEC- pa me je prijatelj dobrohotno opozoril, da to ni Jelovec ampak planina Javorje.Da je vrh Jelovca više .. Kakorkoli, seveda sva potem leta 2022 se povzpela na njegov vrh. No in pot je še ista, strmina tudi, skoraj  neprehodna oziroma neoznačena pot  je  še skoraj  bolj  neprehodna. Najbolj pa naju je presenetilo, da sploh ni označena.Oziroma je veliko poti, ki jih naredi govedo potem pa ne veš katera je prava. Oziroma vedno so dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni... kakor poje naš pevec. Pa tudi tabel ni več oziroma smerokazov.

.. Torej spet kar  dolg uvod. Prvo skozi zasanjano zgornjo Savinjsko dolino, mimo Mozirja, Okonine, kjer se je nebo  počasi pričelo barvati v tisto čarobno  svetlobo, zarjo, ki da slutiti,da bo se rodil čudovit dan. A midva sva  v Strugah, že zavila na desno in se kar hitro pričela dvigovati po zelo ozki cesti. Z željo da nama, ne bi prišel kakšen avto nasproti, res nama ni, a ko sva se vračala, sva imela srečo da smo se srečali ravno na izogibovališču. 

Mimo znakov z napisi kmetij in seveda ciljev, kamor se pač po želji vsak napoti 

, 

Kar kmalu sva prispela  do odcepa za kraj Vodole, na ta kraj imava zelo lepe spomine, ko sva pred petimi leti šla iz koče na Travniku do koče na Loki ob povratku pa sva se  ustavila, kjer smo s pastirjem prijetno pokramljali ob kavici 

. Sicer sva si takrat obljubila, da bova še enkrat šla, pa nekaj so načrti, pa toliko ciljev je še, nameravava obhoditi. In ja ostalo je le pri zamisli.. 

Potem pa sva kar hitro prispela do parkirišča. potem neverjetno kako hladno je bilo prav zeblo me je, nekaj je pa to bila  najbrž posledica bolečin v hrbtenici ma vožnja po asfaltu ne dene dobro. Ampak imam sedaj blazino da malo umirim tresljaje... tako da sem se kar v redu oblekla, ter se šalila ob tem da stare kosti pač rajši zebe, kot pa mlade haha Ja vedno moraš vzeti vse iz svetlejše strani. Je kar bolje. 

Kakorkoli z navdušenjem sva pozdravila sonce, ki je nama, kot za dobrodošlico poslalo nekaj toplih žarkov 

Ko sva  prispela je bil na parkirišču samo en avto, a kmalu so prispeli še drugi pohodniki, ki so odhiteli mimo naju naprej, midva pa počasi kot sva si že doma obljubila, da imava ves dan na razpolago, da hočeva uživati v vsakem koraku kajti vedela sva, da je to  poslovilni pohod. 

Pošalila sva se, da se nagibamo v jesen, kajti sence so vedno bolj dolge. 

Pohitela sva navzgor še po hladni senci do skale, kjer sva se šalila da se  bova, kot je že klasika, ob povratku naslonila nanjo, da bo naju podprla, ko bova že bolj izmučena, ne pa sedaj, ko sva še bila  sveža kolikor si pač lahko svež, ko jih imaš osemdeset in ja še kar nekaj čez... 

A nisva se preveč ukvarjala ne z številkami in starostjo, s tem se naj ukvarjajo drugi, ampak sva sa vesela in zavzeto opazovala čudovito cvetje preobjede

Toliko modrine, da bi se kar potopil vanjo. 

ter volnato glavega osata.

Razen preobjede, volnato glavega osata, ter bodeeče  neže drugega cvetja itak ni bilo. Razen tu in tam so se skrivali  rumeni cvetovi meni neznanega cvetja 

Ko sva bila pred petimi leti na Jelovcu sva bila meseca junija, takrat je bilo vse v cvetju prečudoviti spomini in res sem ob takih posnetkih vesela, da fotografiram ob takih spominih, ko gledava posnetke za nazaj. Neprecenljivo! 

Kmalu sva se približala koči na Loki, ki je bila še v senci, a vrh male Raduhe nad Durcami  se je že kopal v soncu 

Pogled od strani na kapelico 

Drugače je bilo vse mirno, le pridna oskrbnica je pripravljala mize za  pohodnike, ki se bodo potem ob povratku ali vzponu ustavili tukaj 

O nove mize in klopi, od takrat ko sva zadnjič bila tukaj. 

Prišla sva do ograje, katero je bilo treba preplezati, sicer je  čok na drugi strani, a vendarle, njemu to ni noben  problem, ker ima bolj dolge noge za mene, ki sem bolj majhna pa je. A ker sem drugače še kar gibčna, ha ha, mi še sedaj gre na smeh, ko sem  se ob povratku  komaj skobacala čez ograjo, mislila sem, da mi bo moj pomagal, Ampak on je že odhitel naprej da je čimprej prišel v senco in se izognil soncu, ker je pozabil  doma  rokavice in ga je sonce kar pošteno opeklo po rokah

. Ker nima več melanina.

 No in ko sem glasno godrnjala, po  navadi noge še kar visoko dvignem v zrak hi hi , ja vadba dela mojstra, a mi je koleno zaštekalo,oziroma ni šlo . No prav za prav sploh nisem gledala kje je on,  a ko sem videla da njega ni, saj sem se skoraj prekucnila čez ograjo sem glasno rekla pi.... Malo niže pa sta  baje  mala otroka ki sta z očetom sedela pod senčnikom pridno ponavljala za mano.  besedo ,"pismo  pismo "ki sem jo  jaz  izrekla. Sicer ni moja navada kleti ali robantiti hi hi,  a sem se tokrat  prestrašila, da bi spet padla na razbolela rebra. No to mi je mož kasneje povedal., kako sta otroka glasno  ponavljala...Sem pa potem takoj  pomislila, zakaj  je očetu od otrok  šlo na smeh, ko sem  prišla do njih in pozdravila,  kako bi se šele smejal, ko bi se prekucnila in dala vse štiri v zrak. . . No ja, če ne bosta kaj drugega  še slabšega slišala potem bosta kar v redu. A otroci se hitro  naučijo in hitri  pozabijo. 
Kakor koli še po  hladni senci navzgor

In že sva bila pri kažipotu. 

Joj koliko jih je bilo. Pa kako modre, kot indiga. 

Se je usedel, in opazoval govedo, ki je kar k nama prišlo. Sem pobožala telička. 

Čez gladke skale 

Tu jih je šla mimo cela procesija. Itak na Raduho. 

Pogled od zgoraj na klopi pri koči.. Približano! 

No tokrat sem jaz više kot on. 

Prekrasen štirinožni prijatelj je spremljsl pohodnika, kar švignila sta mimo naju na Raduho . No za Jelovec ni nobene oznake. Pa tudi pohodnikov razen naju ne. 

Malo nad kažipotom sva si privoščila oddih ter opazovala pohodnike, ki so hiteli navzgor, spodaj po drugi strani, nekateri pa mimo Durc 

Kako neprecenljivi so trenutki, ko enostavno veš, da si lahko  vzameš kar je najdragocenejše  "Čas.. " Privoščiš  lepoto, odpočiješ da se ti nikamor ne mudi, pa da lahko opazuješ, naravo okoli sebe, skratka si tam sredi ničesar, a kljub temu sredi vsega. Pa da ta trenutek ne bi hotel biti nikjer drugje. 

Pa kako čudovito je gledati vrhove na drugi stran. Ter jih šteti, kot marjetice cvetne liste.. Me ljubi ne ljubi... Tu pa namesto tega,  tam sva že bila tam tudi on tam tudi. 😁 

Žeja je bila kar velika , sva vse popila kar sva imela s seboj 

Jasno nebo in kar hladen zrak v tem času, ko je po dolini tako vroče sva bila res vesela, da sva se odločila za to pot. 

Mimo skale, ki 

izgleda kot varuh narave s čopom las na glavi 

Ja tu pa je strmo, mene strmina ne moti, kako bom prišla nazaj pa me tudi ni preveč skrbelo, če ne drugače se lahko usedeš in si en dva tri v dolini haha ha, ne bi bilo prvic

Nekatero cvetje že odcveta drugo pa je še v popkih 

Sem se kar  zamudila  s slikanjem. On pa gre vedno počasi enakomerno in ja  na vrhu me je počakal 

Ter si privoščil počitek na skali 

Ves vesel mi je dejal, ne boš verjela kakšna lepota je tu, ko sem prišla do njega sem ostrmela, kajti nad nama se je pokazal vrt Matere Narave 

Ne vem kako se imenuje to cvetje bo treba poguglati je pa bilo prelepo 

Tako bujno, tako je žarelo v jutranjem soncu, skratka nisem se mogla nagledati, res sem bila presenečena, kako sredi ničesar je lahko sploh ob tej suši tako cvetoče, no potem pa ko sem prišla sem videla, da raste ob robu napajališča oziroma kala. 

Obhodila sem ga okoli in okoli

ter slikala  s takim navdušenjem in enostavno sem hotela odnesti čimveč te lepote s sabo na spominski kartici 

Malo ob strani pa čudovit šopek preobjede vmes pa cvetovi rmana 

Ja tukaj sva kar nekaj časa  počivala ter uživala v miru nikogar ni bilo, na drugi strani pa so šle na vrh  Raduhe procesije pohodnikov od vsepovsod Tuhinjske doline z Dolenjske,  no prej so nas dohiteli pa smo se malo pogovorili nekateri so bili prvič.. 

Postajalo je malo bolj toplo a vseeno je pihljal svež vetrič, ki je tako prijetno hladil  razgreto telo, od hoje. 

Skozi ozke predore zelenega borovja 

Pa travnati predeli 

Včasih čez hosto 

Moj je dejal da je čisto pozabil na to skalnato pot. 

Zelo približan  vrh Jelovca 

Pa tak kot je v resnici ja  še kr nekaj poti imava pred sabo 

Tukaj pa strmo  navzdol po travnati podlagi 

Skozi ozke poti je bilo treba kar paziti, če si hotel odriniti veje so nekatere bile tako debele da so te kar prestavile nazaj

Mimogrede sva s pogledi ošvrknila še skalnate vrhove.. 

A, ko sva prišla na vrh sem bila tako vesela da sem zavriskala 

Usedla sva se za trenutek na improvizirano klopco, a ne za dolgo ker je pričelo kar pripekati sva se spravila malo niže pod vrh v sencu ker sva se oddahnila odpočila ter si privoščila pozen zajtrk oziroma malico 

Ko on slika je vedno zabavno, on vedno komandira, trebuh noter prsi ven, nasmej se, ravno stoj, potem pač rata kar rata 

Če se ne motim je to cerkev svete Ane  v Koprivni ali pa svetega Jakoba nisem sigurna, sva pa že dvakrat bila tam grede, ko sva šla na Olševo. eden od teh dveh pa je 

Ker je na vrhu bilo vse  soncu sva se spravila v senco, ter pomalicala in se okrepčala za pot nazaj 

Še zadnji pogled poslovilni lepo je bilo obakrat pred petimi leti in sedaj 

Lepo je tukaj vse v zelenem

Midva tukaj pa na zdravljava vesela hvaležna dobre volje, da je nama uspelo še obiskati  ta vrh 

Pogled na Košuto ja res je slaba vidljivost 

Meditacija 🙇 
Tako sedaj pa se vračava nazaj po isti poti veter prav prijetno pihlja 

Spet čez travnato pot  
Pa  strmo navzgor 

Kje moraš biti prav previden 

Pogled proti Smrekovcu, obujala sva spomine na pohod pred petimi leti od koče na Travniku do koče na Loki in nazaj, zelo lepi spomini, no pa tudi mlajša sva bila.. 

Lepo se vidi koča na Travniku 

Čez ploščate skale 

Tukaj nama je šla pot kar dobro od nog 

Pogled na Raduho, oziroma Lanež, spominjala sva se, ko sva se pred leti  spuščala navzdol 

Še malo in bo konec skalnate poti 

Se že vidi travnik kjer bova si spet oddahnila 
Še en posnetek na hitro, ko si že zmučkan

Tako tukaj bova sedaj odpočila se odžejala 

Tudi njemu je postalo vroče, da se je preoblekel, a bo moral obleči srajco da ga ne  bo  sonce  opeklo.

Po rokah ga je. 

En posnetek na hitro, preden se spustiva po strmini navzdol 

Bodeča neža zelo, veliko jih je bilo ter  veliko čebel 

Lep mali umetni možic 

Ja on je že spredaj bo treba kar pohiteti za njim 

Me je vprašal ali bo šlo? Če ne pa se usedi,  morda bo bolje, ha ha, pa tako je, v dolino moram priti sem se smejala in res kar hitro sem prišla do njega 

Lepota 

Tudi nazaj grede sva se ustavila ob cvetočem kalu, tako vesela sva bila, da lahko sredi  žgočega poletja uživava, kot bi bila kje v botaničnem vrtu 

Res sem ga poslikala od vseh strani 

Mali duh ali duhec 

Ja mati narava je umetnica, pojoči ptiček 

Pogled na Raduho 

Veliko je bilo teh grmov volnato glavega osata 

Na teh cvetovih so bile čebele ose čmrlji, dobesedno so lezli eden čez drugega 

Klop katero sva seveda uporabila 

Ja bolj Emšo  sešteva leta, bolj se je treba zaščititi pred soncem 

Juhej že vidiva kočo, čez skalnate predele 

Čez prodnate predele poti ravnini 

Pa po mehki travici, joj kako se je prilegla hoja tukaj 

Nadvse prijazno oskrbnica naju je slikala, pogovorili smo se o tem in onem, zveš marsikaj predvsem pa prijaznost še za naju največ pomeni, zato ker je svet tako nestrpen surov in se res prileže ko se vrneš utrujen da te pričaka nasmejan obraz in ti postreže kot bi bil kralj gora, ja taki oskrbniki so zlata vredni 

Pivo itak je dobro v tej vročini zraven pa še velik kozarec vode za mene,  kavico ki je bila tako okusna in dobra kot jo skuha moj? Kajti jaz vedno pravim, če hočem kje kavico pohvaliti, vedno rečem, da je tako dobra, kot bi jo skuhal moj mož.  

Če to ni sreča, da si še lahko po kar napornem  pohodu nasmejan dobre volje in razpoložen za šale, ja kljub letom res hvaležna za vsak tak trenutek.. 

Ja treba bo iti se posloviti, 

utrujenost in napor pozabiti 

, Vse lepo shraniti 

za poznejše dni za obujanje spominov. 

Tako sva tudi tokrat dodala kamenček v mozaik najinih pohodov.. Tako se poslavljava od tega pogorja Raduhe, ki sva jo obiskala tudi 13 x.. Tako kot Peco.Ja magično število 13. Ja ni kaj, nešteto spominov iz vseh smeri..bi bilo kar za en zvezek zapisov. 

Ja ograje kjer moraš biti kar dolgonog 

Da se ve kam in kod in kje 

Lepo je bilo, sedaj še samo navzdol , ja kaj naj zapišem. Vse lepo se enkrat konča. Spomini pa ostanejo te nam ne more vzeti nihče. 

Na Lužah sva vse prepustila skali da naju podpre dobesedno,  potem pa odhitela še zadnji konec poti do izhodišča.. 

Skozi ozek prehod 

Na parkirišče kjer je bilo kar precej avtomobilov.. Razkomotila sva se, ter se odpeljala nazaj v razbeljeno dolino, ter prispela domov ob pol šestih zvečer.. torej sva hodila točno 12 ur. 

Današnji, oziroma včerajšnji dan pa je bil dan za počitek in regeneriranje. 

P. P.