SPOMINI STREGA GOJZARJA- UVOD-OD ROGLE DO LOVRENŠKIH JEZER-

 UVOD-

Po dvodnevnem  počitku. Kot že dooolgo planirano, naj bi včerajšnji dan izkoristila za pohod- Od Rogle preko Lovrenških jezer, naprej do Šiklarice pod

Ribniškim vrhom in nato na Ribniško jezero, ter Ribniško kočo in po isti poti ali tu in tam malo naokoli nazaj do Rogle. Pa ker počutje obeh ni bilo nekako na najvišjem nivoju je mož predlagal, kaj , ko bi šla samo od Rogle do Lovrenških jezer , krožno pot nazaj. Bo tudi čez 10 km ,(a saj midva že dolgo ne hodiva višje samo zaradi hoje, to lahko narediva tudi po dolini.) Nekako me je šokiral ta predlog, kajti čeprav sva bila to turo od Rogle do Rogle nazaj že 6 x, sem imela kar cmok v grlu, kot da me je obšlo spoznanje , da pač take daljave oz te poti ne zmoreva več.Strinjala sem se z njim po kratkem premisleku, mi je pa bilo žal ,da ne bom videla valujočih trav na sedlu Šiklarice. Ampak sem takoj našla pojasnilo, da letos, ko je taka suša, so najbrž , tudi trave bolj redke in krajše. 

Ja pa greva tako- Sem pokimala IN SE ŽE VESELILA POTI .

Pa še slabo sem spala in počutila sem se kot bi peljal čez mene buldožer  , če sem iskrena  tudi po kratki krizi, hm kako naj rečem krizi srednjih let ha ha, kajti do sedaj se še pač nisem počutila staro. Pa seveda če si tako dolgo na svetu doživiš veliko kaj zelo hudega, pa seveda tudi zelo veliko čudovitega. Življenje je pač včasih neizprosno ,a treba je dalje , ampak morda ravno zato ga potem bolj ceniš in iz izkušenj   narediš potem lepši barvit svet. Seveda je potrebno veliko volje, ni lahko, a da se.

.S prepričanjem, da moraš biti optimist in kljub vsem težavam ohraniti dobro voljo prijaznost in sočutje do vseh ljudi in živali . Pa da so leta samo številke, kajti nekateri so pri petdesetih že starčki po duhu in telesu , pa tako veliki pesimisti so.  In jaz sem takrat  dejala nisem stara, ampak v najlepših letih zlate jeseni življenja Navadno me je sogovornik čudno pogledal in si mislil svoje ha ha, pa naj si misli sem takrat mislila, jaz se počutim čudovito!

No potem pa sem pred kratkim  prebrala, da se biološka starost prične z 8oleti . Pa me je prešinilo hm , če še tako ignoriram število let, so kar naenkrat tu in če je že statistično dokazano, da si s tem desetletjem star, potem sem jaz tudi, me je ostro  spreletelo spoznanje, se približujem vratom, ki si noč in dan odprta, kot pravi naš  veliki pesnik. Ampak ker sem  vedno veliki realistični optimist, sem takoj pomislila?! Pa kaj? Saj  ne dam veliko kaj nato , kaj je zapisano,(če ni realno) kajti včasih so dejali papir in  to kar je na ekranih prikazano, prenese vse. Pa sem se potem  spomnila mojih  prednikov, da jih v mojih letih že davno ni billo več na tej prelepi zemljici, ampak  so  že plesali čača ča,ali uživali tam nad zvezdami, ali pač kakor je zapisano, če se vse dobro in slabo prenese na oni svet so morda nekateri bili kako nadstropje niže. No tako piše, dokazov o tem seveda ni.Je pa bila včasih tolažba, že na tem svetu.Ampak tudi takrat so bili , dobri in slabi karakterji. Veliko se je dogajalo, slabih in dobrih stvari,  ampak ker ni bilo družbenih omrežij je to vse ostalo bolj kot ne skrito, ter s časom pozabljeno. Ne tako, kot danes,  če kaka javna oseba koga  samo bolj grdo , ali zaljubljeno pogleda, ve že pol sveta.  No hotela sem samo zapisati, da  sem nekako na pragu starosti, ampak seveda statistika je eno , realnost pa druga. To je končno odvisno od vsakega posameznika in kako je Mati Narava milostna z njim. Ja točno tako, kot sem zapisala, Narava ji lahko zapišem kar z veliko je, je za mene nekaj tako neprecenljivega , ker ti da  zdravje, optimizem zadovoljstvo in srečo , ter tisto blaženost , ki jo išćeš vse življenje povsod , a je žal ne najdeš- Najdeš jo pa v naravi  in včerajšnji dan je bil tak dan. Počutila sva se kot , da sva v raju . Toliko lepote, toliko tiste notranje sreče, pa če se izrazim tudi ljubezni do vsega kar me je obdajalo na tej poti, vzela sva si čas,v opazovanju narave , oblakov na nebu modrine neba, srečanj z istomislečimi pohodniki  ja za naju je bil včerajšnji pohod, kot bi bila v raju. In ta občutek je v naju pustil neizbrisen pečat, spomin  katerega si oba želiva samo, da naj traja in traja-Pustila sva si čas , a kaj pomeni   čas , če si  skoraj pred vrati večnosti. 

To naj bi bil samo kratek  uvod, a vidim da se je vse razvleklo kot elastika! Torej  fotozapis  včerajšnjega dne v naslednjem zapisu.. Moram še fotografije naložiti in pregledati. 

p.p.