Spomini starega gojzarja Smrekovec

 , Današnji dan sva preživela na barvito obarvanem Smrekovcu.

Od koče

do vrha in naprej do travnika, kjer sva uživala v prekrasnem dnevu, nato pa sva se po krožni poti vrnila do izhodišča....

Tako lepo obarvano pobočje da se ti enostavno ustavi korak.

To je pa na novo.Krasna dobrodošlica.

Sprva sva nameravala iti , kot vedno ,od koče do vrha in naprej do Krnesa

in naprej do Komna

ob povratku pa bi obiskala  še Črno jezero na

Smrekovcu... Tako sva doslej vedno naredila. Ampak potem sva se oba strinjala, da bi bil ves dan samo hoja. Toda ,ker sva včeraj naredila čez sedem km po asfaltu, in ja to navadno pusti posledice , sva se odločila, da se raje posvetiva uživanju , na svežem zraku pod modro obarvanem nebu, in kontrastnemu pobočju Smrekovca.

No ,ne da ne bi zmogla sprva nameravane poti. Ampak  zadnje čase  sva sklenila, da bo  vsak pohod oziroma pot ,kar je  sicer že nekaj časa bila pot cilj.A  sedaj bolj  dosledno.. Ne obremenjujeva  se s km, ne z višino, predvsem pa  sva oba dejala , da je čas da se posvetiva poti in ja čas je , da ne iščeva  več izgubljene mladosti, ki je najbrž z razlogom izgubljena. Ja ja zanimiva misel, (No to sem pred kratkim slišala.Pa mi je bilo všeč.)Kajti tako kot smo včasih hodili po planinah in gorah . smo se vpisali v knjigo dali pečat v planinsko izkaznico poti, katero smo pač ravno takrat opravljali. Kupili značko, takrat smo nosili klobuke z značkami, Spili na hitro nekaj mokrega in že odhiteli naprej.No tega se še kako spomnim. Ampak poti in motivov ob njih ne. Le kakih izrednih pripetljajev  na poti. Cilj nam je bil da čim hitreje opravimo pot. Ja bili smo mladi in pohodi so za nas boli mala malca..Takrat še nismo slikali Ali zelo redko...On je potem  dal  v dnevnik pečat in  doma opisal pot  in to je sedaj res neprecenljiv spomin in dokaz prehojenih poti.. 

Sedaj pa je vse drugače.

 Na primer ,  na poti se velikokrat ustaviva .Slikava in toliko stvari opaziva  kot ,da se šele sedaj zavedava, kako lepo je v naravi. Letošnje poletje se tega še posebno zavedava. ko sva kar naenkrat ugotovila ,da čas poti ki sva jo doslej  podvajala , sva sedaj dodaja še dobrih petnajst minut  ..

Ampak se s tem ne obremenjujeva. 

No z tem sva danes se pogovarjala,  ko sva namesto naprej po poti se ustavila na travniku pod košato smreko in uživala ,ko sta mimo naju prihitela dva pohodnika najinih let.Smo se malo pogovarjali in ugotovili da je nam kljub vsemu tako nepopisno lepo ....

Tako spet sem se poglobila , v spomine in realnost pozlačene jeseni življenja.Tako da bom sedaj naložila nekaj posnetkov poti ..

S soncem obsijan TEŠ

Skozi Šoštanj

Parkirala sva v senci smreke

Tukaj naju je pozdravil ta lepotec..

Ker smo sedaj bili ves mesec brez pogleda skozi  v nebo, ker so nam  hišo dodatno oblekli v izolacijski plašč.. da bi pa zvečer hodila gledati in slikat luno ven se mi pa tudi ni dalo tako sem jo ujela sredi pobočja  Smrekovca, sicer je že v pomanjševanju, ampak  kljub temu jo rada posnamem..

Tako  tu bova sedaj šla na navzgor 15minut je do vrha.Ha ha hodila sva več..

Postajalo je vedno topleje nekaj od hoje nekaj pa je sonce kar prijetno naju grelo...

Tu in tam sva se ustavila sva uživala v razgledu na KSA.

Ter na Velikega Rogatca, Lepenatko, v ozadju pa Kašno planino ,kjer sva bila pred kratkim, pa če bo se izšlo bova še enkrat to jesen.

A že sva se predala občudovanju pordelemu pobočju res krasen pogled...

Kljub počasni hoji, sva imela vtis da sva neverjetno hitro prišla na vrh..

Ni kaj, res sva se z veseljem postavila pred  prijetno dobrodošlico ,ter se seveda tudi poslikala, za  spomin, če morda ne bova več se povzpela na ta vrh..

A nekako sva že planirala če bova količkaj pri zdravju bi naslednje leto še obiskala Smrekovec , ter se podala proti Krnesu, Komnu in Črnemu jezeru , ampak ne tako pozno v jeseni temveč sredi poletja...

Nato sva se napotila, proti razgledni točki kjer sva po zajtrkovala ali malicala, ampak ne na klopeh ker je tako strupeno pihalo, sva odšla malo niže v zavetrje, ter si ogledovala vrhove okoli naše doline. Vidljivost ni bila ne vem kako dobra, ampak toliko pa le, da sva lahko določila vsak vrh, kjer sva letos že bila ,na nekaterih že kar nekajkrat..

No nazaj grede sva za trenutek pogrela tudi klopi,

Nato pa se na potila skozi obarvano planoto proti zahodu.

Ja tudi na Smrekovcu, je kar nekaj gozdnih škratov v vseh mogočih oblikah..

A že sva stopila v gozdno svežino in se napotila navzdol




Mimo krasnih viharnikov




Ter se ustavila na koncu čudovitega travnika pod košatos smreko za naravnimi stoli in mizo..

Tukaj sva si vzela čas in res zelo zelo dolgo ostala tako lepo sončno jasno modro nebo tišina justa prišla dva pohodnika najinih let s katerima sva poklepetala dva sta odšla naprej na Krnes,

Midva pa sva čez nekaj časa se napotila po barvito preprogi in nato stezici krožno proti izhodišču.

To je res tako priročno

Nato sva se obrnila nazaj, proti izhodišču.

Skozi gozd

Med mušnicami ki jih je bilo neverjetno veliko drugih gobpa ne. Sicer jih tudi nisva iskala.

Poti ravna široka kje pa tudi veliko korenin

Pa čez travnate površine

kjer so gozdni škrati imeli tajno zborovanje

Tukaj mimo

No to pot od Smrekovca do Raduhe pa se živo spominjam.. ko sva delala slovensko planinsko transverzalo, sva vse pripeljala do Črne z avtobusom, nato papež do Smrekovca kjer sva prespala, grede sem jaz zobala  borovnice ob poti, ki so bile segrete od sonca.Mi je bilo ponoči tako slabo da sem bruhala. Naslednji dan pa sva šla od Smrekovca do koče na Loki in na vrh Raduhe  ,ter navzdol  po plezalni do Rogovilca kjer sva spet prespala...To pot sem si zapomnila zato, ker je naju tik preden sva prišla v dolino ujela nevihta z grmenjem in bliskanjem,.Bila sva mokra kot miši.Po obilni večerjo sva šla spat.In slednji dan z avtobusom domov.To je blo tam okoli leta 1967.

Po

Mimo skal 

Ter obrob z barvitim borovničevjem

Spet v gozd 

Globoko pod nama se je pasla živina..

Gozdni škrat je motril na naju, a nisva sad preveč ozirala na to,

Kajti že sva bila na poti ki vodi do doma na Smrekovcu.

Kjer sva se odžejala nazdravila, lepoti Smrekovca,pa seveda tudi nama ,da mi bila zdrava še nekaj časa da bi lahko uživala po slovenskih planinah in dolinah.

Pogledala sva tudi če se je že zmajevo jajce izvalilo.. ampak se še ni torej je zaprtnik kakor pravimo pri nas na Koroškem.

Nato pa sva se odpravila mimo klopce z napisom Dan Smrekovca, no ne vem kdaj je bil ta dan ampak za naju je bil danes vsekakor smrekovca z veliko začetnico...

Tako pa sva zaključila in se odpeljala navzdol mimo Belih vod ,skozi Florjanski graben Šoštanja domov. Preživela sva krasen dan spomine..

Torej mesec september je bil zelo pester in zelo raznolik bilo je vsega v izobilju. Slabega počutja, dobrega počutja, druženja z najinimi najbližjimi, tako nekako je bilo kot je vreme dež sonce modro nebo in temni oblaki..

Vesela sva da je nama kljub raznim oviram prehoditi kar nekaj poti če mi mi kdo dejal da bova naredila dobrih 96 km ta mesec, ko bi mi kdo dejal bi začetku meseca bi dejala sploh ni mogoče, ko je že vse kazalo da bova morala malo v počasniti korak, ali za nekaj časa odložiti pohodne palice...

Ampak, kot  je že klasika,so vzponi in padci.  Ja in ugotovitev, da če hočeš iti naprej moraš delati na sebi psihično in fizično ,kakor odnehaš je to začetek konca..

Seveda je težko ampak če vztrajaš in potem vidiš da si veliko bolj optimističen zadovoljen in srečen se sigurno ves trud poplača.

Tako sedaj zaključujem...Zapis je bil končan se v prejšnjem mesecu ha ha že pred polnočjo, a se mi je precejšnji del  izbrisal, tako sem sedaj na novo naložila in zapisala..

Samo še drobna želja, da bi bil meseco oktober  mesec dobre volje, optimizma, zdravja ,sončnega vremena ,seveda tudi rahlega dežja, da bo nastala mavrica. Vse dobro  vsem želim.

P.P