Spomini starega gojzarja. pred dežjem še na RADOJČ...

 Po dnevu počitka oziroma regeneracije,  sva  sicer pričakovala, da bo dež  že zjutraj , skozi okna je sedaj nam onemogočen pogled. Kajti pričeli so z delom namestitve izolacije in nove fasade. Zelo neprijetno, ko je človek navajen svežine sedaj pa se počutimo kot bi bili kot kokon oziroma v  zapredku... vremenarji so napovedovali, deževje ampak, ko sva zjutraj šla na sprehod v sončni park, je nebo bilo modro, ter brez oblačka. Pa je mož dejal, joj kako lepo vreme, lepo bi bilo če bi šla še kam ven, ni treba daleč,pa boš najbrž  zmogla , bi bilo lepo sedaj še  malo v naravo, če bo dež. Kaj ko bi šla na Radojč

nad Velenjem, da se še vsaj malo uživa v naravi in se izogneva hrupu in slabi svetlobi, ki prodira skozi zalepljene odprtnine doma.. (no sicer imamo prižgane luči, a kljub temu čez naravo ga ni.) 

Pa sva se ob prihodu  se sprehoda domov, kar hitro spravila in se odpeljala pod Velenjskim

In mimo krožišča z znakim rudarstva v naši dolini. 

odpeljala proti Vinski gori in navzgor mimo cerkve  Šentjanža v Vinski gori.. 

In naprej skozi Lopatnik

Ter proti  Gonžarju, ta kmetija je znana potem se po njej imenuje velika skala oziroma gonžarjeva peč kjer plezajo  večkrat planinci. 

Skozi senčnate predele po asfaltni cesti. 

Kjer se ob znaku usmeriva n n jevzgor.. 

Mimo govedi ki je počivalo po jutranji paši karpriala jim je jesenska toplota 

Nato pa  makadamo naprej,, že nekaj let hodiva sedaj na okoli po cesti je za naju veliko bolj primerno kot pa navzgor postrvni stezici. 

Pred ovinkom na spodnji strani opazila veliko  lampiončkov 

A že sva hitela naprej, postajalo je vedno bolj soparno tako sva m sredi poti do travnika se naslonila na skalo ob cesti. Kot ježek klasika a tokrat sva res hitela, tako sva si dala duška pa čeprav zgledava z mučkana sva uživala in se zabavala ob tem.. 

Prekrasni šopki lepljive kadulje sokra sili robove gozdne ceste 

Cesta položno dviga, ko pa sva prispela do travnika oziroma bolj gozdne jase midva kerenila na desno po strmini navzgor 

Še prej pa sva se odpočila in odžejala na teh lesenih  že že skoraj odsluženih čokih ampak še vedno so uporabni

Nazdravila sva la izkoristila sončno vreme žijem če bo sva oba se vprašala

Nato pa sva kar pohitela navzgor v gozd po lesenih stopnicah

On je šel po njih jaz pa lepo ob njih kajti stopnic nimam preveč rada

Jaz sem šla za njim in tako me je tudi on ujel v objektiv

Skozi zelene predora po zelo lepo očiščeni poti ahnutelnosti

Sva nadaljevala pot navzgor, kmalu se je pot položila in se cikcak dvignila do gozdnega škrata ,ki je pozabil obleči hlače...😃
ha ha sva se oba  smejala in je kar nekaj  takih bolj šegavih pripomb  bilo od obeh, kakor koli , narava je pač narava, pa so naj vsak razlaga po svoje..Ampak popestri pot tudi tak motiv.


Res lepo očiščena pot Lani še ni bilo tako očiščeno. Hvala planinskemu društvu Vinska gora. 


pa tudi nova klopca na vrhu strmine, se je še kako prilegla za počitek. Sva si vzela čas in dejala, kako lepo je ko si lahko tam sredi ničesar, a kljub vsemu ta trenutek ne potrebuješ ničesar drugega. Neprecenljivi so ti trenutki .

Kar nekaj cvetja je bilo ob poti, sicer samo ciklame teh je bilo bolj malo , kot prejšnja leta a vendarle popestijo pot,Je pa sedaj postal Radojč veliko bolj pregleden...

 ter so pravi kontrast navadne zlate rozge.

A.midva sva že korakala med skalami

Vedno bolj toplo je postajalo, nekaj strmina, pa tudi sonce je  dodalo svoje.

Mimo dreves ki so se prepletala, kot da bi opominjala mimo idoče, da so pomembni pbjemi.

Pa mimo gozdnih škratov.ja tale je prav začuden,sem njemu dejala, morda je šele sedaj ugotovil, da je pozabil obleči hlače.

Nargišču zemlje med skalami se je bohotilo cvetje

Ozki prehodi

Lep pogled z vrha Radojča  na Uršljo goro in Plešivški vrh

Evo pa sva dospela na cilj..

Lepo označeno in vse zapisano tako da se ve kako in kaj, potem pa je bila potrebna vsa umetnost in iznajdljivost, da sva se lahko pravilno namestila ob itak se je treba slikati za spomin... Včasih sva po trikrat štirikrat bila tu gor na Radojču in potem šla naprej na Ramšakov vrh .Tudi  sedaj sva se poigravala  s to  mislijo, ampak je naju od uresničve  tega načrta odvrnilo nebo tam nad savinjsko dolino, ki se je vedno bolj temno barvalo..

Le na vzhodu je še bilo nekaj modrine..

A vseeno sva še malo posedela ter se spogledovala z gozdnim škratom neverjetno veliko jih je Radojču tale je podoben Sandokanu ve spomnim ko so otroci gledali filme o temu vzhodnemu junaku...

Še zadnji pogled nazaj in že sva odhitela navzdol mimo cvetoči ga pobočja

. Ter se potem tam na sredini strmine , namesto okoli po gozdni cesti, ki je sicer bolj zaraščana podala kar naravnost navzdol od koder sva prej prišla-

on je šel tako hitro pred mano, da sem ga kar kmalu izgubila iz pred oči.

ja takrat pa sem dala tudi jaz v peto prestavo, pozabila, da  hoja navzdol ni ravno moj najljubši del hoje..

Še zadnja strmina pred stopnicami

Res se temni, a bova že prišla sva oba bila trdno odločena.

On je že na travniku, sem pohitela kolikor se pač je dalo navzdol. Kmalu sem ga dohitela 

On je obstal in dejal, ali se spomniš leta 2023, ko sva tudi bila na Radojču, sicer ne  ta čas ,ampak  3.8. 2023  , ko sva takrat prišla po stopnicah navzdol se je nama pred očmi pokazal ravno tak prizor. Kot Deja vu, ali že videno. Ja res je bilo, takrat ravno tako temno nebo, potem pa je prišlo deževje in katastrofalne poplave , katere posledice, še sedaj niso povsem odpravljene.

Res se je stemnilo in temni oblaki so se kot grozeča gmota valili iz zahoda proti Šaleški dolini

Prav srhljiv občutek ko se spomniš na takrat, kaj je bilo in kaj bi sedaj tudi lahko bilo. A sva oba dejala morda pa le ne bo hudega, dež pa je zelo potreben.


Ja in takrat sva spoznala , da če ne bova pohitela bova mokra, kot miši..



Pa sva startala, kot v tistih najboljših letih, ko sva s kake planine hitela navzdol, (uf koliko krat je naju presenetila kaka pleha, )da se je kar kadilo za nama ha ha. No takrat sva imela navadno s seboj zudi palerino... No kakor koli dober km sva potem še imela od travnika do izhodišča , a vseeno sva upala da bova pše po suhem prišla do avta, Kakih 100 metrov prej pa je že pričelo deževati. Tako da je naju kar lepo namočilo, a sva vzela to za dobro stvar, pravijo, da je za lase in kožo dobro, če jih neguješ z mehko vodo. V avtu pa sva se spreoblekla in ja ,mokra ja, ampak z zadovoljstvom, da je nam uspel jesensko poletni obisk tega zanimivega hriba.  
No ko sva se pripeljala domov je nehalo deževati, potem pa ponoči prav pošten liti in tako naslednji dan. K sreči se ni ponovilo leto 2023-

Tak pa je bil pogled od Gonžarja proti zahodu
P-P-










a