Spomini starega gojzarja-Sv.Tomaž nad Vojnikom-KROŽNA POT

 Po dveh dneh počitka, no bolj po enem dnevu,  ja, treba je bilo konzervirati in pospraviti plodove narave, ki sva jih tako nepričakovano nabrala na Pohorju. Ampak en dan sva se res posvetila regeneriranju, kajti prehodila sva 16 km. Seveda kratek vsakodnevni sprehod je potreben, da namaževa sklepe, da ne škripljejo preveč. 

Ker imava  za letos še  kar nekaj načrtov za pohode,  čas  se pa tako neizprosno bliža proti koncu leta, sva se kot vsako jesen odpravila po Jakobovi poti  K cerkvi Sv Tomaža nad Vojnikom šest let že zahajava sem gor. tukaj sem se prvič vpisala v aplikacijo Plannc. Prej je še nisem imela naložene. .  Od leta 2020 sva nanizala 1025 pohodov. No še več bi jih bilo pa se marsikje ne da vpisati. A naknadno lahko se vpišeš samo  3x, za naju, ki sva kar veliko na poti pa to ne pride v poštev. Ja tu stoji cca 550let star  črni gaber. Res častitljiva starost, a so mu zadaj nekaj  vej obrezali.Najbrz ga je neurje prizadelo.Pa ga je treba negovati..Zelo nama je všeč tu gor. Posebno pot, ki ni ne vem kako naporna, bolj valovita, pa med tako čudovitim kontrastnim zelenjem.

Torej da preidem k bistvu:

Parkirala sva v Vojniku, ter se nato napotila skozi sončno cvetoče mesto..Ko sva odhajala od doma je bilo oblačno in ja tu pa je posijalo sonce, ko sva hitela navzgor. Bila sem izredno dobre volje in ja , samo to sem si želela da bi to razpoloženje trajalo vso pot.

Zelo lepo cvetoče je vedno tukaj tudi tokrat je bilo,ob krasnih aranžmajih. 

Mimo cerkve sv. Roka . vsakj mislim da je njemu posvečena...

 .Sva izbrala tako pot, da ni ne vem kako naporna oziroma daleč.Ja ni kaj, se prilagajava, tako da lahko vsak pohod izkoristiva maksimalno. Pot,  ki ni ne predolga pa tudi strmina ni tako ekstremna. Ja kot vedno  par dni po dobri turi čutim posledice v kolenu. Ampak se prilagodim , malo podprem koleno, pa nekako potem , ko nekaj časa hodim  bolečine izvenijo in ja počutim se spet kot par desetletij nazaj. Čeprav je  tukaj  nekaj tudi asfalta, a ga nekako ignoroiram ter grem ob kraju ceste če se le da. Vse se da ...

Še hitter pogled nazaj.   Nato pa sva že  krenila po 256 stopnicah. Navzgor  po stopnicah ob postajah   križevega pota ,

z zelo zanimivimi opisi in krasne izdelave , proti cerkvi Marije sedem žalosti!

  Kjer sedaj stoji nova klopca, nasploh je nekaj klopc na novo po vsej Modrijanovi poti ., tako da si lahko oddahneš. 

Tu pa je nama bila izdelava še posebej všeč, pa napis Društvo dobre volje. Bravo!

Seveda  sva se vsedla in se vpisala  v Planinca , ter se nato napotila naprej.

 Navadno vsako klop izkoristiva, te v strmini pa nisva , sva se šalila, da je predaleč v bregu

Od tu se nudi krasen pogled na Vojnik in daleč po dolini, če je le vidljivost dobra. No tokrat ni bila!

med cvetlicami ob poti . In vijugala med ujeto svetlobo na cesti.

Mimo krasne kapelice in nato skozi gozd navzdol

Zelo lepo urejena kapelica.

A  midva sva že hitela navzdol, skozi kontrastni gozd.

Ter nato ,mimo  lipe  navzgor po asfaltni cesti, dokler naju ni vase posesala gozdna idila

Ja ne morem si pomagati obožujem kontrast v gozdovih igre svetlobe in senc, pa tistega občutka , ki te objame , ko enostvno začutiš to lepoto , energijo da potem lahko pohitiš, kot na krilih naprej v objem Matere Narave.. No na vrhu klanca   lepa obnovljena  klopca , od katere se lepo vidi vsa panorama pod nama.

Učna pot. Rada imam učne poti. Toliko kaj izveš o drevesih in še marsičem, ja je že tako vse življenje se učimo. 

Kot že rečeno pot pelje gor in dol,skozi listnat gozd.

Ko pa sva prišla na plano sva že ugledala nad sosednjim hribom zvonik cerkve sv. Tomaža najin tokratni  cilj.

Nato pa samo navzdol in že sva bila pri skali kjer se navadno vedno odpočijeva, ha ha  ko pišem se smejim kajti imam vtis , da samo počivava prehodiva pa tako malo. Ampak niti ni res kajti vsaka pot , doda nekaj km , ni pa bistvo kilometrina poti, ampak pot sama. 

Tukaj na tej skali se vedno tudi lsikava. Lani je naju slikal par s katerimi smo se res kar nekaj časa pogovarjali. Tako sedaj sva prišla na makadamsko cesto, s katere sva lahko videla grad Lindek ...

Pa tudi Stolpnik oz. Konjiško goro

A že sva hitela naprej po makadamski  cesti, ki pa se je kmalu spremenila v asfaltno.  A ob poti so lepo urejeni parobki cest in hiše polne rož

Tukaj je vedno cvetje vedno druge vrste.

Tukaj sva srečala  zgovorna zelo prijazna domačina , s katerimi smo se kar nekaj časa pogovarkjali o tem in onem pa ko sta videla da imam trak pod koleni, ju je zanimalo, če pomaga kaj pri hoji. Jap , ja vsi imamo take , ali drugačne težave, če si  pri  sedemdesetih, osemdesetih ali čez brez vseh zdravstvenih težav, baje to sploh ni normalno, ha ha ha ha. Ja to je dejala zdravstvena delavka, bo že vedela ko je v tem "fahu" bi dejala moja mama. Smo se pa nasmejali in ja popestrila sta nama pot.

Cesta se je dvignila in že sva bila pri kažipotu, ki je naju opomnil da imava do cilja še samo  5 minut. No za naju je deset sva se smejala , kajti vedno podvojiva čas, no včasih tudi potrojiva, če pa naju lovi nevihta sva pa celo hitrejša od napisanega časa...Ja vse je relativno...

Že sva se vzpenjala po stopnicah

Ki so nju pripeljala na sanjsko gozdno pot.

Po kateri sva kmalu prišla do ovinka in že kmalu sva prispela na najin cilj. Tokrat sva bila sama, le malo prej ko sva se odpravila nazaj je pritekel gor tekač, pogledal na uro in že kot blisk švignil nazaj.

Midva pa sva si vzela čas. Se posvetila cvetju , kolikor ga je še pač v tej suši ostalo 

Res krasno drevo, ko bi lahko govorilo, koliko bi lahko povedalo. O spremembah, o vojnah , o ljubezni sovraštvu o človeški naravi nasploh. Pa o spremninjanju narave in pokrajine.

Tako da se ve, ja res cca , kajti ko sva bila leta 2020 prvič tukaj je pisalo isto, tako da kako desetletje gor ali dol se lahko računa.

Postavil se je  zraven ha ha , rada ga slikam, včasih mu je všeč, včasih pa tudi ne.... Ha ha ha 

Ja lepo je nama bilo, a žal se je bilo treba posloviti in oditi, tokrat sva se že drugič odločila, da se vrneva po vzhodni strani nazaj do Vojnika.


Tako pa greva nazaj, mimo klopi, ki so vabile, a se klicu nisva odzvala...

Ter krasne lovske koče,  ki pa je vedno zaprta med tednom. 

Originalna miza -

Tako sedaj pa samo navzdol

Tudi tukaj po prekrasnih gozdnih poteh , ki so naju kmalu pripeljale  ven iz gozda. 

Do zanimivega drvesa, katerega so si že privoščili za hranno razni sladokusci. 

Na klopci sva sre odžejala , kajti pred nama je bilo kar nekaj asfaltne ceste in sonca tako da sva se okrepljena , podala navzdol proti izhodišču. 

Ta pot je je zelo pestra s krasnimi motivi in pogledi po dolini , ter vrhovi v ozaddju . Nekaj utrinkov sem zajela preden sem pohitela za njim.

Nekaj sence in sonca , ja pravi kontrastni dan.

Pogled na Vojnik 

Pa tja čez na bleščečo cerkev  DEVICE SEDEM ŽALOSTI-

Pa na cerkev Sv Andreja  pod nama 

Pa mimo štorklje ki ne vem ravno kaj je počela, ali je hotela znesti jajce, ali je pa se poskušala izvleči izpod kamenja. A

Tako pa sva skoraj na koncu poti . Bilo je zelo lepo vreme imava zadnje čase z redkimi izjemami , res sončno , pa razpoloženje , ter seveda počutje, vse tolahko samo dodam še veliko hvaležnost, da je nama dano leto za letom onbiskovati, te prekrasne kraje. Upajmo da še bo mogoče kakšno leto to nadaljevati.

P:P: