Spomini starega gojzarja POHORJE - OD GRMOVŠKOVEGA DOMA- DO RIBIŠKEGA JEZERA IN NAZAJ--1 del

Pa smo spet dočakali dež, z dežjem pa seveda malo prostega časa , da se spet lahko posvetim pisanju, pa urejanju fotografij, Sva kar veliko hodila ... Se jih neverjetno precej nabere, ko hodiva naokoli , je že tako , ko pa je v naravi tako lepo in me tako prevzame , da enostavno bi najraje vse odnesla s seboj na spominski kartici. Prvo zato da osvežim kasneje  za osvežitev najinih poti, da polepšava trenutke v  v turobnih dnevih, ko ne bova mogla več kolovratiti naokoli .

Kakor koli  soboto  sva se spet napotila   po kratkem razpravljanjem ;ali na Kašno planino ali pa na Pohorje. _Od Grmovškovega doma, kjer se  toliko rapidno spreminja , da skoraj ne prepoznaš več prostora od prej. Ja o planinskem vzdušju niti sledu. A saj ni samo tu tako povsod se vse spreminja. Moramo pač vzeti to kot del napredka in sprememb.  Jap vse za turizem in biznis.

preko Črnega vrha, Ribniške koče, Jezerskega vrha , do Ribniškega jezera, ter nato od Jezerskega vrha namesto mimo koče , po spodnji poti  naokoli, ter navzgor  kjer se pot  spet potem priključi  poti, ki sva jo zjutraj prehodila.

NO naj končam ta uvod, čeprav bi lahko o tem razpravljala v nedogled, da sedaj že težko najdeš kak miren kotiček , kočo kjer še vedno čutiš tisti pristni planinski utrip .. Jaz sem pač mnenja , da če hočeš  imeti "nobel" postrežbo pa seveda grup in razne dodatne storitve, lahko to vse doživiš v dolini. Ni potrebno da je to nad 1000 metri. Ali pač seveda za razne športne dejavnosti , kjer se potrebuje redkejši zrak in klima. Od Grmovškovega doma do konca ograj  pod Črnim vrhom se sploh nisem počutila , kot da sem na Pohorju . Ja spremembe, veliko kdo bo dejal da na boljše, hm pač kakor za koga. Pa seveda kako se uničuje  narava.... Ampak to je samo moje mišljenje.  

Torej odpeljala sva se od doma v skoraj temačno jutro

Ampak kar je res je res , cesta pa je sedaj tako lepo gladka  in veliko širša , kot prej.

Malo više pa sva  srečala sonce-

Ko sva prispela  na parkirišče sva ugotovila da dreves pod katerimi sva lani parkirala ni več. Pogled v dolino pa je pokazal da je med dolino in višino debela odeja megle.

Bilo pa je prav sveže. Seveda saj je prejšnji dan deževalo.

Takrat pa je na nasprotni strani se obarvalo vse v tisto neopredeljivo barvo jutra.

Del razkošnega kompleksa je bil še v senci

A dokler sva se preobula in se pripravila za pohod, se je sonce pomaknilo že malo više in in se zrcalilo v šipah kot ogledalo.

Ter potem osvetlilo pročelje hotela.

Zjutraj je bilo še vse mirno, le na zgornji terasi so  tri osebe uživale v jutranji kavici.

Mislim da je to poligon za skejterje , res imajo veliko  igrišč za razne zvrsti, za kolesarje, za tenis nogomet , ma ni kaj ,  NI DA NI! No ja sedaj so taki časi da vsi ki gredo na dopust je to dopust z razgibavanjem.  Ni tako, kot včasih , ko smo mi šli za 4 -5 dni v  Julijce  , potem pa za 10 dni na morje. 

Gradbišče pod nama je bilo še v senci, a midva sva že hitela ob  čudovitih drevesih, kjer so se na drugo strani včasih pasli konji..... 

Midva sva počasi, kot sva si že doma obljubila, da bova ravno tako uživala, kot sva pred devetimi dnevi, ko sva šla iz Rogle do Lovrenških in nazaj. No tak je bil plan.

Pogled nazaj proti izhodišču in Veliki Kopi

  Ko sva prispela na prvo vzpetino sva videla dam  sta namesto enega dva oddajnika. 

Sprememba- sva dejala in se za trenutek  usedla na prvo klopco ob poti. Ja klopce, ko sva šla tja sva jih kar izkoristila, ko pa sva se vračala, pa bi bila veliko bolj potrebna počitka , so bile pa vse klopi zasedene od hotelskih gostov.

V sveže jutro  so naju pričeli prehitevati , ja kdo drug kot gobarji . Prekrasna  panorama. Sicer vidljivost ni bila bog ve kaj, ampak vseeno sva razločila Peco  Uršljo goro itd---ha ha, kako je nama šlo na smeh , ko sva se menila, isto je kot na drugi strani Pohorja.  No midva sva itak samo pohodnika, če pa bo že katera goba tik ob poti , jo bova seveda pobrala. Ampak če bom kje videla še kake brusnice te bom seveda pobrala, ali pa tudi ne,  sem pogledala ali jih je kaj pa seveda njihov čas se izteka. ..Pa še  moj hitro dejal, saj veš hoja in še nabiranje bo preveč hudo za tebe. On že ve ... No midva sva šla počasi gobarji pa so se razgubili levo in desno. Midva pa se nisva pustila motiti, ampak sva uživala , v pozlačeni jutranji svetlobi, ki je pozlatila zrele trave ob in na poti.

Kje skozi ozek predel gozda  potem pa ob srebrnih lesketajočih se ozkih pasovih z roso prepojene trave.

Končno sva prispela do konec ograje. Čeprav  so mi drugače ograje zelo všeč, se mi nekako tu gor ne vklopijo v prostor- 

Kako čudovit občutek kot da si na drugem planetu, kjer je mir, kjer ni sovraštva , ter nestrpnosti, favšije in privoščljivosti.Kjer lahko srečaš samo dobre prijazne ljudi , no  morda tudi kje  ne... Ampak večinoma. . Sam mir in zrak da imaš občutek, kot da si se pomladil vsaj za  30 let, da ne bo preveč prevzetno zvenelo. Ja tako sem se počutila prevevali so me sreča mir in lahkotnost  .

Nama je narisalo sence , a  nekaj pohodnikov ja tudi ti so sedaj počasi naju prehitevali , ti so bili tako hitri, da jim sonce ni utegnilo risati sence, kot nama. na cesto, ki je včasih bila , kot Velunjski kanjon , sedaj pa je lepo poravnana. Sonce se je dvigalo vedno više- in vedno topleje je postajalo.

Tu se vedno ustaviva

Planinska idila-

Veselila sva se že drugega cilja Črnega vrha .  

Tukaj navadno vedno malicava, ali zajtrkujeva, pač odvisno od časa dneva..Tudi tokrat sva . Ter se potem poslikala, kot je že najina navada.Lepo je bilo opazovati kontraste ob poti -Tikaj je nama všeč , tu je še vse tako, kot je bilo. 

Škorjanka še stoji
Potem pa sva počasi odhitela navzdol po  šotastih tleh. .. 

Spet so naju prehitevali gobarji

On je šel malo za menoj na drugi strani  jaz ravno slikam, čudoviti kontrastni prostor med drevesi

 .Midva pa lepo počasi za njimi. Že me je malo od   poti  vstran vznevoljil velik goban razbit ,sicer s trdo nogo, le namesto belega mesa pod klobukom je bilo rumena ., ki ga je nekdo brcnil..Če ga ne pobere naj pusti gobe, bodo pa drugi pobrali, ali pa bo hrana za gozdne prebivalce . Zakličem njemu, poglej kako velik jurček za posušiti bi bil dober.. Bil je ogromen.. Pa mi on odvrne, pridi sem. Poberem jurčka grem k njemu in kaj vidim dober  meter od poti za grmom v velikosti 4x 3 metre na zeleni jasiGobe gobice 

Tako lepi ma  saj ne moreš verjeti

Jurčka zraven jurčka. 

Nekaj že kar velikih a večinoma malih . No iz njih sem naredila kar nekaj zaloge za prihodnje mesece.

Torej za naju drži ne iščeš , a najdeš. Torej je bolj koristno slikati, kot samo gobe iskati. Tokrat toliko, da niti v sanjah ne bi pričakovala, da jih najdeš, kar mimo grede. :Enih pet malo večjih sem pustila, kajti nositi jih tako daleč nazaj je za naju pretežko. Bo pa za koga drugega  veselje ob najdbi. Gobe sva skrila v grmovje in nadaljevala pot 

skozi senčne predele-



Postajalo je vedno topleje, a že sva se približevala najinemu tretjemu cilju

Navzgor mimo vikenda in ob usihajočem jezeru,

ja tudi tukaj se pozna suša-

Med rožami 

Kako lep kontrast 

Nekaj družin z malimi pohodniki so naju prehiteli

Lani sva bila dvakrat tukaj.Letos samo enkrat 

Nazdravila sva uspešnemu pohodu, vsaj do sedaj sva dejala.Čin čin in to  s pivom Time prvič sva ga poskusila,,sva hotela točenega drugega ni bilo pa sva nazdravila do sedaj z najdražjim  No ni bil kaj ekstra saj  čez Laško ga pa  itak ni.  

Vsako leto občudujem to prekrasno drevo ob Ribiški koči -

 Žal propada 

Potem pa sva se odpravila naprej, kajti  pred nama je še bil del poti. Prvi na Jezerski vrh potem pa še navzdol do Ribiškega jezera, ter seveda  nazaj do Grmovškega doma..  A to v drugem delu zapisa...

'p.p.