SPOMINI STAREGA GOJZARJA-- Pohorje -Parlez-vous francais?. 2-DEL-

Od Ribiške koče, sva se napotila navzdol proti sedlu; kjer je bilo parkiranih kar nekaj avtomobilov- Ja je že tako, nekateri omagajo pa se pripeljejo bliže, nekateri pa z malimi otročičkipridejo da se čalhko nadihajo svežega zraka. 

A že sva pohitela mimo stebra  navzgor

On je seveda izkoristil klopco... 

A potem sva res pohitela navzgor, , ter naokoli po zunanji strani, kar nekajkrat sva se ustavila in občudovala 

Tako lepo se že barva borovničevje, modro nebo sonce in prekrasno vzdušje.Tu na tej strani so prevladovali pohodniki. Nekaj tudi tujcev ,ob tem sem se spomnila lanskega pohoda ko sva šla iz Rogle , do Ribniške koče , ko je naju prehitela skupina francozov, ki so vandrali iz Maribora do Slovenj gradca. S črno zastavo , ki je imela na sredini izvezenega galeba na kar debelem drogu , še včeraj sva se menila da so bili dobri, ker so bili itak tako otovorjeni tisti zastavonoša je moral kar napeti moči.

Zapletli smo se v pogovor in ja prvo vprašanje je bilo- -Parlez-vous francais?-Ne ne , samo odkimala sem ne  govorim francosko, smo se pa potem zmenili v nemščini.  Polovica mi je pozirala , ja res prijetna  skupinica.

Bili so kar otovorjeni, ja pot čez Pohorje je dolga in tudi ne veš vedno ali je koča ki je pred tabo odprta  odprta.

No oni so se takrat utaborili na Jezerskem vrhu midva pa sva  takrat nadaljevala najino turo.
---------------

 Tokrat pa sva se samo vpisala vpisala in že pohitela naprej na najin peti zadnji celj.

Mimo Glazerjevih verzov 

Izkoristila nekaj klopc za kratek počitek  nazaj grede  so tako  bile zasedene

Komaj se še šrebere na tabli kaj piše-

Med zelenim borovjem

Spet me čaka ha ha ja ,ko pa je tako lepo in res mi večkrat zastane korak , ali pa za slikanje.

Nato pa sva senamestila na rob ograje si privoščila res dolg odmor.Obiskovalci so prihajali in odhajali. Midva pa sva uživala ob pogledu na redke lovanje, pa na kačje pastirje , poskušala sem ujeti ga celo v objektiv.Ampak bilo je okoli poldneva in takrat so razgreti , dva pohodnika iz Vrhnike sta tudi poskuššala ju ujeti v objektiv no vsaj toliko smo ga ujeli da lahko dokažem da so res tukaj. 

Modrina neba je tekmovala v niansah modrine jezera..

Meni je zelo všeč ob Ribnišjkem jezeru, nasploh ta predel Pohorja. Od Jezerskega vrha in Sedla Šiklarice kjer zelena  trava  valovi v vetru. Prav zaradi tega sedla Šiklarice  mi je žal, da letos nisva naredila cele ture od Rogle do Ribniške koče ,ampak sva izpustila del od Lovrenških do Jeuerskega vrha- No skoraj najlepši del. Ampak sva prehodila ta del 6 x in imam res precej fotografij , tako, da je to tudi ena tolažba.

Ko sva se odpočila sva se vrnila čez zeleno poraslo šotno področje navzgor spet do Jezerskega vrha, kjer sva se slikala za spomin, saj jne veva , ali bova še hodila kdaj tukaj. Če pa bova, pa tudi ne škodi, če veš in si zapomniš, kako je bilo tokrat tu-

Tudi tukaj sva s ezadržala nekaj časa, potem pa so se pričeli zbirati temni oblaki nad nama, pa sva pohitela, ja še preveč živ je bil pohod od Rogle do Ribniške mislim da ko sva šla tretjič je naju dobilla nevihta ko sva tekla navzdol proti sedlu Šiklarice...,

Nato pa navzdol 

Od koder sva opazila lepo emrekco na travniku globoko pod nama.

RTudi to malo jezerce sem obiskal..

Nato pa namesto proti koči krenila naokoli čez barvito planjavo

Ter valujočeo 

Nekaj časa sva šla po cesti nato pa navzgor 

Kjer sva  natovorila najine nabrane gobe, ki so lepo počakale 

Ker so bile vse klopce zasedene sva se počila kar na travo in se odžejala in sedaj nazdravila uspešnemu pohodu.

Ja lepo je bilo,

 ta drevesa ob parkirišču so dajala vtis , kot da bi hotela pobegniti , tja malo bolj na rob gozda.

Še zadnji pogled in že sva se odpeljala nazaj v dolino. Utrujena priznam, ampak zelo zadovoljna, nabrala sva gobe. Pa še tako prijeten dan sva preživela, daleč od hrupa v dolini. Sedak obnavljajo izolacijo na hiši  in ja brni kot bi bili na fronti. Pa še zalepljena okna  z rumenim polivinilom ja svetloba ki te naredi depresivnega , pa če si še drugače, tako optimistično naravnan.,se človek počuti kot bi bil v ječi. No bo pa potem vse lepše .

Še zadnji pogled na. Grnmovškov dom, ali kot smo mu pravili pred desetletji  koča Pungartu, kjer te je pričakalo vedno izvrstna slastna hrana , prijazen oskrbnik, oziroma oskrbnica , ki je dajala vtis , tiste planinske domačnosti  , k0 si začutil da si res dobrodošel. .Lepi spomini kajti tu gor smo bili res velikokrat. :

P:P: