SPOMINI STAREGA GOJZARJA- OD LOVRENŠKIH JEZER- DO ROGLE 2 del.

 
Tokrat sva se namesto nazaj po levi strani, se podala naravnost  navzdol med kontrastno zelenje , do kažipota.

Kjer sva seveda takoj se spomnila prejšnjih pohodov naprej do Šiklarice, pa Ribniškega jezera, teter seveda Jezerskega vrha, kjer sva lani se srečala z Francozi, ki so popotovali čez Pohorje z zzastavo na drogu. Zanimiva izkušnja je bila. Oni niso znali slovensko, jaz ne francosko, ampak smo se toliko pomenili in to v nemščini. Ja nekaj pa  smo razložili kako in kaj od kod so kam potujejo in tudi naša zgodovina jih je zanimala. No ob spomeniku na Jezerskem vrhu

A tokrat sva po lesenem podestu , ki sva ga bolj redko uporabljala, les je le les .Trd in veliko jih gre poleg, pa sva še midva izkoristila to pot.

Do odcepa , kjer sem vseeno šla košček poti v smeri proti zahodu, a me je moja boljša polovica kar hitro poklicala nazaj rekoč: "Danes ni važno število korakov ne število km , ampak uživanje tako  počasi, da si bova zapolnila vso to pot, kajti kdo ve, ali bova še hodila tu. Do Rogle bova še že šla pa bova potem najbrž krenila proti Pesku , tam sva bolj malo kdaj." In ja šrav ima.

Spomnim se lani , ko sva šla naprej po tej poti, da sva srečala mojo Facebook prijateljico, s katero sva se srečala tudi letos na Kremžarjevem vrhu.

Tu pa je moja prva mušnica letos. Jih samo slikam  ha ha , lepe so...No ta je bolj mala ..

Res zanimiva arhitektura korenin. Prav umetelno so povezane.

Špšek praproti, katera vrsta je ne vem, jih je toliko ...

Toliko korenin, toliko podrtih smrek , ja kot se vidi imajo zelo ploske in plitve korenine.

Vseh oblik in velikosti

Vmes pa predeli, kjer se ustavi korak.

Kolikokrat sva obstala in molče vpijala vase lepoto gozdne idile.

Ko sva prišla na travnik sva spet prebrala vse o Jezerniku.

Ha ha ja domišljijo pa ima avtor teh risb.

A naprej spet lepota zelene podlage, ko imaš vtis, da je nekdo razpzprostrl zeleno meho odejo , da se utriujeni popotnik lahko odpočije.

Zelo veliko pohodnoikov je nazaj grede , naju prehitevalo :Pa kolesarjev, nekaj pa jih je naju tudi srečevalo.

Pot vodi gor in dol . 

Že sva  spet na planoti, kjer je malo bolj spodaj bilo kar nekaj nabiralcev brusnic, ja sedaj je njihov čas , se bo kmalu iztekel. Tukaj sva se še enkrat odžejala in potem res počasi  odpla naprej 

Kot sva izkoristila kako večjo skalo , ali korenino, sva seveda tudi klopi ob potii. Užitek se je bil usesti z zavestjo, da se nama prav nikamor ne mudi.

Sva se že veselila nekaj klopc ob poti , no samo eno sva zasedla, ostale so bile itak že zasedene.

Tukaj je bil tak štor ki je bil podoben zmaju, no letos ga ni več.

Na sedlu Komisija, sva si spet vzela čas. Celo sva šla nekaj metrov spet nazaj do korita, kjer teče bistra Pohorska voda -Pošteno sva se odžejala in si natočila v steklenico za popotnico za  vožnjo domov

Nato pa navzgor po tako zhlajeni cesti ki se je svetila od sljuda. 

Kjer sva srečala pohodnike, bilo jih je več , kot za en avtobbus. 


Malo naprej pa sem jaz kot je že klasika se spravila na leseni vlak , ja včasih sva z našo psičko vednno se spravili tu gor. Prav uživala je.

Ja moraš izkoristiti gibčnost, da se lepo namestiš

Ja včasih pač moraš spustiti otroka, ki ga ima vsak v sebi na plano. 

Pa še važna sem bila, ko me je on slikal, sem mu dejala, poglej kake mišice imam. No ja o tem bi se dalo razpravljati, od kar ne delam sedaj skoraj že  več , kot en mesec vaj, (a bo treba,) sem nehala zaradi poškodbe reber ,  postaja koža bolj, kot mišicam, podobna  pahljači hi hi. Ja tak je , ko nastopi bioološka starost, pač ni vse tako trdno in krepko, kot je včasih bilo, a bi prav prišlo. Moč v rokah je nekaj neprecenljivega. 

Od jezera je bil on čisto majhen videt, na poti pod mano

Žičnica pa miruje. No za slikat je pa tudi dobra.

Že od daleč se je videl stolp med krošnjami

Kaj naj še zapišem, morda to , da kakor se je dan slabo pričel , s labostjo se je  končal oziroma bi lahko dejala, da se je vse izteklo v supelativih. Nisva iskal gob  niti nisva imela namena jih nabirati, sva jih našla ,

 pa brusnice , tudi te so bile kot pika na I.

Vsa vesela  sva kar žarela od tiste tihe sreče in zadovoljstva , kot že dolgo ne . Bilo je nekako romanje k  sebi . Ko enostvno ugotoviš, da včasih pač ne potrebuješ veliko, pa da  je notranje zadovoljstvo več vredno kot ne vem kako bogastvo ki te morda na zunaj osreči notranjost pa ostane prazna. 

Morda se sliši prevzetno ali morda še kaj slabšega , ko tolikokrat ponavljam otem. Amapak na svetu se dogajajo tako slabe stvari, kot so vojne,bolezni, nasilje, nevoščljivost pa zloba in še kaj , da se mi zdi da je res lepo, če človek tu in tam doživi  tisto občutek vnesenosti, ki ni ne pogojem oziroma spodbudi ga ne kaka kemična substanca, ali alkohol temveč čisto veselje, ki ti ga da pohajkovanje in opazpovanje narave. Ja le  gledati in videti je treba. 

p.p.

Ja krasne so te pohorske planjave. Zelo velikokrat smo v preteklih desetletjih jih obiskovali. Vlasih samo Slovenjgraško Pohorje v preteklosti smo ga zelo velikokkrat obiskovali , Pa Zreško Pohorje, no Marborski konec bolj poredko, ampak tudi kar nekajkrat. Skratka blizu , in tu gpor je res lepo. Se je pa veliko spremeničlo sicer na nekaterih krajih bolj, na drugih malo manj. Amoak pohorje je še vedno magnet ki vabi in vleče k sebi. Š:PŠ:

Krasne so te ograje .Tako polepšajo pokrajino in ji dodajo tisti  pridih domačnosti.

Jezero je kar veliko, sem ga komaj spravila v objektiv ha ha

Pohitela sem čez rob navzgor do jezerca , kjer sem ujela sončne žarke , ki so se lesketali kot biseri na vodni gladini 

Ko sva prišla do parkirišča je spet bilo veliko sprehajalcev ki so nastanjeni na Rogli.Večinoma so  sprehajali pse, vseh vrstI. Prevladovali so Border Collie, pa tudi nekaj samojedobv ,je bilo.

Hitrioo sva s epreobula , ter se odpeljala mimo upodobljenih krav, ki so že povsem spremenile barvo

Ter pod sprehajalne poti nad Krošnjami se počasi odpeljala zadovoljna sproščena v dolino.

 Sicer sva nameravačla na Padeškem vrhu zaviti na levo proti Gorenju in Smodgovcu, a potem sva enoglasno se oba strinjala da naslednjič , ko obiščleva Roglo Pesek še skočiva v Gprenje, ali pa na drugo stran na Skomarje..Da zaključibva s tem predelom Pohorja.

p,p,