Spomini starega gojzarja: KAŠNA PLANINA -Lepotica med planinami-

 Že kar nekaj časa sva planirala da greva na Kašno planino, ampak vedno je prišlo kaj vmes. Enkrat vreme, ( tu gor je sicer lepo ob vsakem vremenu, ampak, če je sončno je naravnost fantastično):

Tu lahko sediš, se odklopiš od vsega , ter samo vsarkavaš vase energijo , ki jo ta planina ima v izobilju.

Ta planina ima v sebi nekaj več, mir ne prevelika obljudenost, barvitost pa še del tiste prvinskosti in tisto nekj več, to začutim tudi ob Črnem jezeru na Smrekovcu ,   razgled za bogove,ja to kar ne moreš povedati z besedami, enostavnio moraš to doživeti, si pustiti čas, in začutiti tisto energijo, ki te povzdigne tja na višji nivo.

Ko je eno jezerce  preoblečeno v nežno zeleno lepoto je drugo jezerce  kristalno čisto,da se lehko ogledaš v njem ..Pa še cesta je kolikor toliko v dobrem stanju, da se niti moja občutljiva hrbtenica ni pritoževala.Vidljivost tudi tokrat ni bila preveč dobra , a vseeno si lahko proti Savinjski dolini še kar razčočno videl kotanje in obrise obzorja. Medtem ko je na gore bil pogled vse v kristalnih čistisih  obrisih .je proti Ljubljani in to stran bilo vse pokrito z mehko belo volneno puhasto  odejo  stkano iz megle.

Bila je nedelja, kot so včasih dejali ;  Gospodov dan. In takrat je navadno na drugih vrhovih gneča in direndaj. Tu pa tak mir, le tu in tam kak pohodnik, ki hiti na vrh in po drugi strani navzdol, ali pa kakšen gobar, ki ob robu gozda išče z upanjem in  srečo, da bi kaj našel. Midva pa počasi navzgor, jaz sem še tu in tam malo poškilila pod kak grmiček svečnikov, če bi morda ugledala kje moja očala, ki sem jih lani izgubila tu gor. A sem jih že lani brezuspešno iskala.Jap poskušati ni greh , a brez uspeha. Moj je  v šali dejal: Jih je morda kakšna krava si nadela , ali pohodila.

(No tokrat ni bilo nobene govedi več tu gor.Ja saj ob vsej tej suši je trava komaj kak cm visoka)

Ampak saj mi očala ne bi več ustrezala, ja z mojimi očmi imam kar problem.Imam trojna očala, ampak mi nobena ne odgovarjajo,  me bolijo oči če jih nosim  , tako da še najbolj vidim brez očal.  Ampak me čez nekaj časa bolijo spet oči, bo treba spet iti na pregled.  Še mi je najbrž vid izboljšal, no siva mrena se vsekakor je zmanjšala..

Jap vsak ima kak problem, ali še ve , zakaj bi potem bila jaz izjema? 

Kakor koli kmalu sem pozabila nato, kajti prevzela me je tišina in svežina jutra.

Nežne smetlikove cvetove ob poti zelo uporabno pri težavah z očmi.Tako blagodejno vplivajo..

Treba bo iti še enkrat letos malo pozneje v jeseni, ko Kašna planina se vsa pozlati , kot se je leta 2019

ko dobesedno žari v barvah. Letos sva bila malo prehitra, no še bo pa enkrat povod za uživanje..

Jezerce ali kal se počasi preuvlači v čarobno zeleno prevleko

Mimo vodnih očesc navzgor, 

Z roso kot biseri v pajčevini

Po valoviti planini, ki je  nudila več oddiha , kot napora  kljub temu, da sva nekajkrat obsedela na robu  sredi poti in uživala lepoto dneva.. sva kar hitro prispela na vrh. Ker sva se prvo vpisala se poslikala, pošteno  je pihalo na vrhu sva se spravila v zavetje pod vrh ter tam obsedela vesela kot 2 metulja na cvetu...

Nazdravila sva kaj naj rečem komu v prvi vrsti hm nama in hvaležnosti, da imava še vedno to srečo , da lahko v dvoje obiskujeva nama ljube planine in vrhove. Skratka življenju...

Kar nekaj pohodnikov je nedaleč stran šlo mimo naju na vrh,kjer so se vpisali ,poslikali ter odbrzeli po drugi strani navzdol. Nama se to čudno zdi, ampak ja mladost ne vidi tega, kar vidiva in čutiva midva . Tako sva se samo predala svežemu zraku in  uživala v razgledih ter se potem počasi napotila navzdol proti veliki skali kjer sva si vzela seveda tudi nekaj časa

No z eno pohodnico, ko je prispela iz druge strani   smo se malo pogovorili . Potem pa, kot je že klasika, ko je najlepše moraš odditi.No dobro  uro sva si vzela časa na vrhu.  Ter  se potem vrnila   po ozki stezici navzdol

Na tem kalu ali jezercu  so bili  šopi trave tako razpršeni, da so dajali   vtis velikih cvetov..

Mimo kala 

Mati narava poskrbi tudi za ptiče v skalah  je bila shranja na voda

Nasmej se je:Je dejalm sam pa se je kar resno držal...

Pa še posnetek na robu skale

No končno se je malo nasmejal , seveda zadovoljen  in nasmejan, je gledal vame proti soncu..

Lep pogled na Veliki Rohatec kjer sva bila štiri krat.Pa na Lepenatko no tam je število obiskov veliko večje.Mimo suhega korita

Še zadnji pogled  od daleč na vrh, kamor je ravno prispel  pohodnik .

Tam onkraj so se pričeli zbirati temni oblaki.

spodaj je bilo parkiranih kar nekaj avtomobilov.A zgleda da so vsi šli po gobe.

Mene pa je očaral travnik poln rumenega cvetja, kot bi bila pomlad in bi bil regrat polno v razcvetu.
Še pogled na krasen odcvetel grm konjske radosti nato pa sva se  počasi vrnila  čez Črnivec domov .Vsa srečna  vesela zadovoljna, da je nama končno uspelo obiskati to čarobno planino.

Še se bova vrnila! 

P.P