Spomini starega gojzarja -DOKONČANA KOROŠKA TURNEJA 3 del Volinjak

 Čarobni Volilnjak. 

Pa mi je končno uspelo po  dveh aktivnih dneh spet sesti za računalnik, da hitro zaključim to potepanje po Koroški.

Od leta 2013,ko sva prvič prispela sem ne vedoč točno kje je ta vrh, sva se takrat, kot že kar velikokrat kje, peljala kar mImo. Ampak takrat je bila taka megla da nisva videla niti žice od el. pastirja in krav ki so tavale v megli na travniku. Šele ko sva se priipeljala kar dober km od tu je nama nasproti pripeljal domačin, ki je naju usmeril na pravi cilj. No potem sva skoraj vsako leto s kratkimi presledki  obiskala vedno ta vrh. No  zadnja leta pa kar stalno, sva vzela več vrhov hkrati.  Od  Brinjeve gore, Jankovca, Cerkev sv. Lenarta na Platu , Andrejevega vrha, Volinjaka, Pristov vrha in Leških cerkva. Ja ja je že tako, ko se naenkrat zaveš,da moraš pohiteti, da se ti prej ne   izteče odmerjen  čas...  Na njegovem  vrhu sva bila 11 x. Torej ga morava še 2 x obiskati da bo kot na Peci pa še  za mnoge vrhove se izšlo 13 x. Jap za naju srečno številka. 

 Pa midva  se rada pošaliva, da sva kot staro vino starejše, kot je boljše je.  Hm seveda če ne potegne prej na cik ha ha.Včasih seveda je že skoraj tako , ko gor boli in dol boli, kot je pel našm pokojni Franc Košir ...ha ha . Ampak zakaj bi se obremenjevali s tem, greš in vidiš  da  je danes tako lep jasen dan. No tudi tokrat je bil ko sva se vzpenjala proti vrhu, ter obujala spomine na prejšnja vzpenjanja. Tu je res vedno čarobno, ko na primer jeseni ,

vile  oz, žalik žene razprostrejo svoja skoraj prozorna oblačila 

Ter  ovijejo obarvane krošnje dreves v tisto motno skrivnostno meglico. Ali ko si lahko pogreješ premrzle roke nad odprtinami od koder se v hladniih jesenskih dneh celo rahlo kadi . Prav prijeten občutek.

Sedaj nisva imela te skrbi , da bi naju zeblo, kajti nebo je bilo indigo modro .In sonce je naju  prav prijetno grelo. Res pravi dan sva si izbrala za to potepanje po prekrasno Koroški...

 A tokrat sva že vedela kam iti, pa še  vreme je bilo tako čudovito, da sva karpohitela  po stezici čez neverjetno  zeleni travnik, ( ja zadnje čase sva navadno zrla na porjavele strmine od suše)sva zakorakala z veselim pričakovanjem ob lepotah ki jih nudi pot navzgor. pričakovanjem navzgor

Skozi zeleni gozd s tako krasnimi kontrastnimi odsevi, ter napisi, a trenutno jih nisem slikala, enostavno sem spregledala, no bi morala pogledati v albume iz preteklih let-No tu samo za vzorec..Da se ve kako in kaj...

Tu in tam sem pogledala čez zahodni  prepadni rob  v sosednjo Avstrijo  -




Čeprav je pot zelo lepo speljana v cik cak oinkih , se je bilo treba tu in tam odpočiti.

Da je korak kar zastal od te lepote.

Malo prod vrhom sem seveda stopila do  odprtin , ampak sedaj so bile hladne. Mislim da tudi spodaj sedaj nekurijo, je tako ali tako jim dovoolj vroče od letošnje atmosfere na površju zemlje.

 

Na vrhu kar precej klopc

Pa vpisala sva se tudi. 

Pa nazdravila, na 11 obisk tega vrha. ja se je res prileglo.

Poslikala sem vse kar se je le dalo. Sva nameravala iti še na razgledno točko, a sva nekako potem se odločila da greva nazaj, bova pa naslednjič šla še tisti delček poti od koder se lepo vidi v sosednjo Avstrijo.

Ni visok , a saj ni vse v višini in velikosti, ampak v vsebini poti.

Seveda sva se poslikala na vseh krajih , kjer sva le lahko ujela ravnotežje ha ha, pa da bova videla kakon sva zmučkana "

Ko sva se naužila lepote tega vrha in pokramljala z domačinom iz Leš, ki je s svojim štirinožnim prijateljčkom opravil krožno pot, sva se tudi midva počaaasi  odpravila nazaj

Počasi tako z občutkom-

Navzdol skozi vedno svetlejši gozd,

Drugih gob ni bilo tukaj, a sem vsaj potešila svojo veselje do fotografiranja s temi lepotičkami.

do travnika, kjer sva  si ogledala vrhova, ki sva jo  dopoldan  že obiskala Jankovec in Andrejev vrh.

In že sva bila na stezici, ki vodi čez prekrasen travnik. Ja skoraj sem si zaželela, da bi se sezula in stelkla čez travo. Ampak prvo bi se potem težko obula, drugo pa najbrž ne bi bilo lastniku všeč. Bo najbrž še pokosil tako  bujno travo in ja sedaj, ko je tako lepo sončno vreme se bo hitro posušilo.

Še skozi zadnji predel  gozda. Tu sva pred časom srečala prijatelja s spleta. Ja lepo je če virtualni obraz lahko vidiš v reali.

Pohitela sva navzdol do  najinega ostarelega konjička, ki je naju zapeljal  po krasni gladki asfaltni cesti  proti naslednjima cilja  Pristov vrha in Leških cerkva in povratek v krasno izpolnjen večer.

A vse  to v naslednjem zapisu.

p.p.