Spomini starega gojzaja-Radojč in Ramsakov vrh.

 31.8.2025.
Ramšakov vrh

  in Radojč! 

To sta vrhova nad Velenjem  ali nad Dobrno odvisno pač iz katere strani štartaš gor.. Midva sva pravzaprav že šla kar iz veliko smeri iz naselja Vinske gore

in Lopatnik,  od koder  sva tudi sedaj štartala.

Včasih pa od doma, čez mesto in   Šalek na Šaleški grad 

čez Ekenštein oziroma razvalin gradu Ekenstein. 

do travnika pod Radojčem in po res strmi poti na vrh...Pa iz Loke

čez Vinsko goro vrh 806 m  in Temnjak 798 m visok vrh ..prvo na Ramšako vrh 970 m potem pa še na Radojč in nazaj po isti poti ..pa iz vasi  Loke,ki je za mene ena izmed  zelo lepih dolin, 

in zelo prijaznimi ljudmi. Je pri eni hiši gospodinja praznovala okroglo obletnico ,pa  da smo nazdravili da sva se ogrela in krenili   iz Loke naokoli prekrasne doline  in potem za kažipotom naravnost navzgor. In podprta  sva korajžno krenila navzgor dokler so  bile kažipoti, a jih  je  zmanjkalo   , sva  dejala, kaj je to za naju  ; Greva kar navzgor do vrha  naravnost ha ha  , skozi grmovje in praprot in res  prišla točno na gozdno cesto in tam naju je kolesar, ki se je ravno takrat  pripeljal navzdol usmeril na vrh. No nazaj sva se takrat vračala naokoli pod Temnjakom in Vinski gori vrhom. 

Zadnjič  mislim, da lani, ko pa sva se vračala z Ramšakovega vrha proti Lokam pa sem jaz videla krajšo pot navzdol in sva krenila navzdol, , ampak mi je bilo tako žal, kajti takrat se je pokazalo da tako dolge in konkretne strmine niso primerne za moje koleno.. Ki so je maščevalo z veliko Bakerjevo cisto za kolenom. Ja vse se vrača, vse se plača, kot poje, je pela Tereza Kesovija...

 No takrat sem potrebovala dober teden da sem okrevala. Ampak mi je ortoped zatrdil, da je kljub vsemu hoja gibanje  najboljše zdravilo za sklepe, mišice. In ja strinjam se...Z mišicami je isto kot z možgani, če jih ne uporabljaš propadejo. No tako je dejal ortoped.. 

Res veliko poti veliko dogodivščin sva doživela na teh poteh in brezpotjih. 

A  letos ta  zadnjo nedeljo v avgustu sva dejala .. 

Da sva spet pripravljena in spočita po pešačenju čez zajeten del Pohorja . Ki  nama je sicer  okrepilo mišice, a vseeno  ja  vseeno je bila potrebna kar konkretna regeneracija. No  vedno  se telo odpočije in gremo naprej. 

Greva nekam da še zaključiva s tem kar dobrim izkupičkom pohodov v mesecu avgusta!

 Sva dejala greva na Kašno planino. Tam gor nama je zelo všeč. Tako lepa tako mirna veliko lepša, kot Velika planina. Kjer sva bila res velikokrat. Spomladi, ko žafrani cvetijo, poleti, jeseni ja lepo je bilo, a taka spokojnost in lepota, kot je ba Kašni  planini je ni. Pa ljudi ma saj je tak živ žav kot , na sejmu.. 

, potem pa spremenila načrt , ker je ponoči močno deževalo , sva se namesto mokre trave  se raje odločila za bolj suho gozdno  pot ,pa  čeprav  sva pričakovala tudi nekaj.       mokrote. Pa saj  nisva iz cukra.Pa sonce je bilo na nebu se bo vse osušilo.

Mimo Lopatnika

Po na novo nasuti cesti od kar  sva šla  zadnjič tu.

Sva.kar hitro  prispela na  mali travnik

In potem naju je sprejel vase gozdni mir in idila,  ter strmina. 

Bila zelo prijetno presenečena kajti pot je bila zelo lepo očiščena do vrha Radojča, od  kar sva šla zadnjič tu gor je bilo drevja na tleh po vetrolomu, 

postajalo je nama vedno bolj vroče, kajti strmina pač zahteva nekaj energije, a sva  bila prav vesela, da sva hodila še po senci

Vmes veliko motivov  za fotografiranje.. 

Čez skalnati greben

Mimo šopkov ciklam

Sva kmalu prispela na vrh Radojča. Na vrhu Radojča pa je pošteno pihalo tako da sva se samo poslikala ob čudovitih dišečih ciklamah

Je pihalo da so lasje stali kar pokonci. 

in nato se odločila, da krenava še naprej, če sva že ravno tukaj da še obiščeva Ramšakov vrh. 

Potem pa nadaljevala pot naprej na sosednji Ramšakov vrh. 

Ja ne vem če je še kje drugje toliko ciklam, kot na tej poti. 

Pot je razgibana gor dol in nekaj po ravnini.. 

Gozdni škrati. Ali gospodična z nzgikznini ustnicami. 

Pot je res lepo speljana. Tu je tako lepo, kar čutiš energijo ki se preliva skozi te. 

Žalosten škrat. 

Na sedlu sva na levo videla sv. Jošt na Paškem Kozjaku, kjer se ni tako dolgo ko sva bila tam in na Špiku.. 

On me že čaka ko jaz slikam na desno stran pobočje Vinske gore vrha in Temnjaka, kjer skoraj ni več gozda, ampak frata.. 

Lepo se vidijo ceste ob katerih sva poleti junija nabirala šentjanževko za čaj. 

Tu na razgledni točki sva srečala dva pohodnika, ki sta naju tudi slikala.

Ciklame v senci 

Ciklame v soncu.. Joj kako je dišalo.. 

Pogled od daleč proti Savinjski dolini čez Temnjak. 

Drevesa na kamenju 

Tu pa je pot kar zaraščena. Do Radojča pa tako lep očiščena. Najbrž je tu drugo PD. 

Še skozi ozek predel in že sva na drugem cilju. 

Tu je kar pihalo, 

A sva se samo za hip usedla na klopco, da je naju ujel pohodnik ki je s psom Rexom prišel za nama na vrh. Nato sva se usedla niže v brezvetrno zavetje. 

Tudi njemu je bilo vroče.. 

Res krasno je tukaj, le škoda da je vedno bolj zaraščeno. Od spredaj se vidi od strani pa bi skoraj šla kar mimo. 

Tudi volčje češnje so se bleščale v soncu. Lepe,  zdravilne, a zelo strupene. Samo za strokovnjake uporabno. 

Ja kje se je bilo treba kar  znajti in poiskati pot. 

Teh cvetlic je bilo res veliko. 

Nazaj sva neverjetno hitro prišla 

In se spet po razgibani poti mimo šotorov.. 

Skal ter ostankov vetroloma  in ozkih prehodov 

Ter mimo modrih svečnikov

Kmalu povzpela spet na Radojč nazaj. Med motivi ki so naju ocarali

Tu je postalo zelo vetrovni sva se samo za slovo se usedla in nastavila  objektivu. Ter potem pohitela navzdol 

Kaja umetnica je latu Narava kaj vse ustvari če pogledaš in vidiš.. 

A nisva se preveč dolgi zadrževala, kajti ura je bila že krepko čez poldne in tisti obilni zajtrk Koruzni žganci z ocvirki in mlekom so že davno postali zgodovina. Šola oa he vaju čakali pol pripravljeni kosilo, tako sva namesto naokoli spet vrnila po strmini navzdol, do travnika. Malo sem stisnila zobe, ter šla cik cak navzdol, da kolena pač ne trpijo preveč. 

. Res sva bila vesela da sva že na cesti, čeprav je bila takšna, kot vi nekdo posul z debelimi frnikilali. 

A malo nize se je lepo poravnali vse, tako da sva en dva tri prišla do izhodišča , kjer je naju potrpežljivo čakal jekleni konjiček, ki naju je zapeljal v našo s soncem obsijano mesto. 

Zelo lepo nedeljo sva preživela. In vesela da bo še morda v naslednjem tednu nama dano obiskati kako planjavo, ali vrh. No vmes pa je še nekaj obveznosti, potem pa spet tja, kjer je mir zdravje in sreča doma.

P. P.