Sedaj ko sem prizemljena oziroma bolj, kot ne prilepljena, na stanovanje, in primorana na počitek, hudo je to , ko nisi navajen na mirovanje , ko ti je način življenja gibanje življenje v naravi se počutiš, kot ujet metulj...A ker se ne predam tako zlaha sem izkoristila čas, da pobrskam spet malo po albumih.. najinih potepanj... Potepanj s pogledi na gore..
Ter na doline zakrite za rahlo meglico
To marsikomu ki ni ljubitelj narave ter vse doživlja, bolj na hitro je to nezanimivo.
A za naju ki se z vsakim desetletjem letom mesecem zavedala da se nama neizogibno zaključujejo potepanja po vrhovih in vršacih, da se nivo planin vedno bolj znižuje da bova ,no sicer upam da čez par let, morda če bo usoda mila še pol desetletja lahko obiskovala vsanj nižje gričke okoli naše doline.. Nazadnje bo ostala še dolina čisto nazadnje pa morda še samo okolica naše hiše..
Nisem pesimist daleč od tega sem realni optimist.. naravno sprejemam krogotok življenja...
Seveda spet vse pod pogojem da bo zdravje ostalo se bo vse poklopilo..
No kakorkoli sedaj čakam da se mi noga regenerira ,medtem pa obujava z možem spomine na pohode , dogodke, ki so naju se dotaknili z lepoto okolja , ter nasmejali. Kot je to srečanje s planinci lanskega leta, ko sva se midva vračala s Tolstega vrha, sva grede obiskala še kočo na Čreti, ker je bilo že kar nekaj planincev po prijazni postrežbi sva se midva nato odpravila še navzgor do cerkve Matere božje, ter se potem po krožni poti mimo cerkve sv Katarine vrnila do izhodišča, kjer je naju čakal jekleni konjiček, da je naju popeljal domov..
Ker je bilo zelo vroče sva sredi strmine se lepo usedla ter uživala v čudovitem okolju, takrat pa so naju že dohiteli planinci s katerimi smo prej skupaj bili na koči, malo samo še poklepetali in zaželeli eden drugemu lep dan ter seveda še veliko planinskih poti, veliko zdravja varen korak, ter predvsem zdrave noge..
Takrat pa mi odvrne sogovornica: Ja imate prav: Da bi nas zdržale zdrave noge pa jezik ,to je dan današnjem času zelo pomembno...
Malo naprej smo spet srečali skupino planincev kjer je imela ena gospa oblečeno majico na kateri je pisalo z velikimi črkami "NE KRIČIM SAMO TAKO GOVORIM" 😁
Sva se zabavala
Ja res je ! No nisem preveč jezikava, no govorim rada .. saj se ve vsak organ je treba trenirati da ne zarjavi ha ha...
Sicer me noga sedaj tudi malo zafrkava, a drugače je vse lepo in prav. Jaz bi pa k zgornjemu komentarju samo še dodala, da bi oči še zdržale da bi lahko še pisala ter obujala spomine, kajti materiala se je v teh letih nabralo ogromno... Lepo je ko pregledujem slike in prav vesela sem, da skoraj k vsaki sliki vem kje je bila posneta 
,kako sem se počutila, kaj me je vzpodbudilo da sem jo posnela... neprecenljivo...
P.P.
Ni komentarjev:
Objavite komentar