Spomini starega gojzarja - Peca-Peci...

Pride čas spoznavanja skupnih doživetij, na vrhovih , ter žal tudi čas poslavljanja,  slovesov .. Ja prihaja čas, morda desetletje, da se je , se bo treba pričeti poslavljati  z vrhov, katere sva skupaj obiskovala  dobrih petdeset let. Poslovila sva se že od Storžiča, vsaj od poti čez Žrelo,, potem od Raduhe, (čeprav se še ne ve ali je bilo lani to resno mišljeno ha ha...)No letos pa sva se odločila, da je najbrž Kordežava glava 2126 m nama zadnjič nudila doživetje v vseh  superlativih.Iz te strani, no nikoli ne reci nikoli... .Na vsem področju. Doživela sva čudovit sončni vzhod, potem prebujanje jutra, pa zlatenje trav, škoda le da je vidljivost bila malo v nižji prestavi, kot običajno, a naju to nič ni motilo preveč...Kajti lepote je bilo toliko da sva kar strmela. Zjutraj od pete ure pa do sedme sva si privoščila  razkošje, veselja sreče , da je naju kar razganjalo od navdušenja. Ja to je treba doživeti...

Bila sva sama na vrhu, le malo za nama je prišla gospodična iz Črne,

 katera je naju še slikala , malo smo se pogovorili nato pa je odhitela nazaj, kajti morala je še v službo. Midva pa sva si privoščila razkošje v travi, zajtrk pa seveda nazdravila sva trenutku dneva jutru, pa seveda vsem številnim obiskom  tega vrha. 

Res velikokrat sva bila na Peci, s prijateljico, ki je bila doma  iz Tople   iz Tople,  iz Mežice mimo karavle  z otrokoma, po plezalni pa seveda tudi  po klasični poti. Večkrat sva naredila krožno pot, po plezalni gor , pa potem pa med ruševjem nazaj do koče   

Mislim da sva prvikrat bila skupaj na Peci 1972...To je sicer res že kar nekaj let nazaj. Veliko je pokril prah pozabe a vseeno se spomnim detajlov .

Pa ko smo z otrokoma prvič šli po plezalni. Sin je imel S sedem let hčerka pa dobrih , takrat seveda še ni bilo nobenih samovarovalnih kompletov . pa še marsikaj drugega ne, a ker sva otrokoma že kar na začetku zabičala da morata paziti, pa seveda sva varovala vsak enega. Smo vedno brez vsakih nezgod in nesrečnih pripetljajev prišli do vrha pa ne samo na Peci, ampak tudi v  Julijskih Alpah. Kot Triglav kar nekajkrat ter ostali  Cmir, Rjavina, Kanjavec Prisojnik, Škrlatica, Razor Krn itd...Kamniške pa itak smo prekrižarili po dolgem in počez....Pa še kar nekaj jih je bilo a vseh se trenutno ne spomnim...Kajti ni namen naštevanje naših poti, ampak  ta zapis je namenjen Peci.. 

...Kot so.

 Veselega in prijaznega oskrbnika... Ne vem točno kako mu je bilo ime, a če se ne motim je bil Fika. Pa njegovega ričeta in humorja...

Potem poti, ko sva šla peš iz Črne  do Tople in po tisti strani gor.Takrat sem prvič korakala po asfaltu, in poti , 6km , ceste ni in ni bilo konec.. padel mi je "cukr" ha ha, imela sem vedno nizek krvni tlak , kako sem si takrat  zaželela kave, menda še nikoli prej in nikoli pozneje ne tako...A ko sva se dvignila mi je gorski zrak vse popravil spet sem bila kot nova.... Ja planinski zrak....

.Pa veliko skupnih poti s prijateljico Cvetko iz Tople, ki je nama pokazala lepoto Pece in njenih poti...

Že v Črni sva se ustavila , kajti očaral naju je rondo z barvitim stolpom na sredi, posnela sem ga, a k medvedu v votlini tokrat nisva posvečala pozornosti ,kajti  dremal je  v pol temi , pa ga nisva hotela buditi ha ha ha

Skratka, so gore, ki se ti priljubijo, ko jih spoznaš malo bolj. V vseh letnih časih razen zime... V soncu , vetru, megli, dežju,  zelo zgodaj zjutraj, še skoraj po temi , kar prakticirava  zadnje čase, zaradi sonca, ki je postal z leti najin ne prijatelj. A se prilagajava, zaradi tega pa res ne bova obsedela doma, greva pač malo prej od doma. Tokrat sva prišla do parkirišča malo čez eno na vrhu sva bila dve tri minute čez peto uro... Ja štiri ure sva potrebovala za pot navzgor. 

Že ob svetilki sva videla ob poti toliko lepote, cvetja, pa srne, no medveda pa nisva srečala, čeprav se je mož šalil da vidi svetleče oči tam med grmovjem...

Če sem odkrita uživam v bleščečih svetovih ponoči, ki se bleščijo, kot posuti z biseri

 Kakor koli. Bilo je prijetno hladno, prav osvežujoče, a sva se s hojo kar hitro ogrela. 

Čeprav zadnje čase vedno si  obljubljava , da se morava med potjo tudi odpočiti. Si prioščiti v redu odmor. Ne pa samo par minut in že greva naprej. Res da sicer počasi, a vendar le se je treba prvo aklimatizirati in potem po dobrem odmoru gre veliko lažje naprej.A človek je zanimivo bitje, ko ga prevzame lepota poti  , ko začuti, kako se mu po žilah preteka čista energija ki jo širi narava okoli sebe, pozabi na vse obljube, le ko mu telo jasno pokaže , da se je treba prilagoditi počutju , letom, ponižno skloni glavo in upočasni korak, hvaležen , da sploh lahko, da mu je dano še uživati v lepotah naše prekrasne deželice...

Torej sva pot  prilagodila sebi in počasi a z velikim užitkom se vzpenjala po kamniti poti, vedno više in više... Privoščila sva si počitek ob visokem drogu in se po najini navadi šalila, da če bi on bil dovolj močan bi me lahko dvignil na ramena, da bi pogledala , na kaki višini sva...

Tam na obzorju se je nebo barvalo od odtenka do odtenka do odtenka jutranje zarje. Povzpela sem se na skalo, kamor se vedno , kadar greva po tej poti, se poklonila dnvu in nato pohitela naprej. Njemu sem dejala naj lepo poasi gre za menoj, da bom ga počakala na vrhu...

A kot je že klasika se mi  je kar hitro  približal se je kar aklimatiziral sem mu dejala. Tako sva vsa vesela opazovala porajanje jutra.

Čar jutra je nekaj  sanjskega, dotakne se te tako močno, žal traja samo nekaj trenutkov tista neresnična svetloba, ko se ti zazdi da si v neki pravljičnem svetu , samo strmiš brez besed in vpijaš vase to lepoto pozlačene trave in skal...

Sonce senca , kontrasti so naju povsem očarali...

Usedla sva se na klopco, ki je bila ob slovenski zastavi na vrhu ,zelo lepa klopca, a sedaj je na vrhu toliko vsega. Kažipot Znak s cepinom , zastava, klopca, pa še en kažipot tako , da mi je priišlo na misel, da je vse preveč vsega, gneča, samo postelja še manjka... A Ker so sedaj že po veliko vrhovih te klopi, pač naj bodo, a nekako se mi zdi da na  skalnatih vrhovih nekako ne pašejo...So moteče, pa naj so še tako lepe estetsko izdelane... 

Tako navdušena sem/sva bila da sem glasno zavriskala od veselja sreče, prvič zato,

https://www.facebook.com/pristovsek.p/videos/4281641005231446/

ker nama je uspel prvi letošnji dvatisočak, drugič zato , da sva prišla pred soncem gor, tretjič pa enostavno v zavesti, kako lepo je življenje. Splezala sem na ploščo ter zavriskala od sreče in radosti...

Zapihal je prav hladen veter, čeprav je za ta dan bil napovedan najtoplejši dan tedna. Postalo je kar hladno. Seveda naju to ni motilo. Pa kako tudi bi, toliko lepot belega razkošja cvetoče velese ki je prav nagnetena se razlivala po poočju, skalah... Tu začutiš kaj je narava, kaj je lepota vrhov brez vsega, kar bi pač človek še rad navlekel nanjeToliko vrst cvetja toliko barv ...Da sva nekaj časa samo strmela se vrtela v krogu, snemala sem slikala, kot da hočem vso to lepoto odnesti s seboj v dolino za lepšanje sivih deževnih dni, ki navadno se vedno neželeno pritihotapijo v deževno sivih dneh...Na vrhu sva bila dobri dve uri od pete do pol sedme ure. Nazdravila sva

Gori nama življenju

Sonce je že kar pošteno ogrelo planjavo. Kakor nama je bilo žal sva se morala posloviti od razgledov, ki sicer niso bili tako jasni kod prejšnjikrat, pa od cvetče planjave, svežega zraka, celo veter je nehal, midva pa sva vsa srečna vesela krenila navzdol.

Med barvitim cvetjem, ki sva ga zjutraj spregledala zaradi teme, ali 

Pa metulji, ki so sicer bili zelo hitri

Koča je bila sicer zaprta, a zaradi prenove strehe...

Hitro je nama pot minevalana sedlu đe zadnji pogled nazaj , ter občudovanje prekrasne praproti ....

ob enajsti uri sva bila že doma....Kjer sva že delala načrte na naslednji potep na kak vrh, a o tem v naslednjem zapisu...

p.p.