Kot že prej omenjeno sva se zgodaj zjutraj
, ki so se bleščali tam nad zeleno pokrajino.... med encijani pogačicami in veleso, joj koliko jo je bilo ob pogledu na naslednjo strmino
Počasi kot zadnje čase znava le midva, kajti zavedava se , da bodo prišli časi, morda že kaj kmalu, ko ne bova več zmogla takih strmin. Zato pa vsako pot narediva tako, kot bi hodila tukaj zadnjič.
Vpijala sva vase to lepoto naših Slovenskih planin. Ja lepa je naša dežela. Slišim včasih koga govoriti, ko pravi: Jaz brez planin ne morem živeti. Res je tako v planinah teče čas hitreje, ljudem planine odstrejo tisti pravi obraz. Postanejo prijaznejši, mehkejši. Njihova beseda je prijaznejša, pozdrav topel in spodbujajoč.
Spet pa je tako ,kot vse na tem svetu mine čas, tudi še tako zagnanim in planincem in pohodnikom bo opešal korak .... A zato ne smemo biti žalostni , saj vemo , da smo izkoristili , vse dane možnosti , ostali so nam neprecenljivi spomini, ki jih lahko osvežimo vedno , ne glede na čas, vreme ali prepovedi , ukrepi vladajoče klike.
okoli pol sedme ure odpravila naprej .... Zrak je bil svež hladen, tako da sva si obetala , res lep dan.
Na Altemaverju sva bila trikrat, , vedno naju je očaraj. Seveda sva bila vedno v različnih mesecih. Zato pa sva bila tokrat res presenečena nad obilnostjo belih cvetov velese...Predvsem pa pogačic....
Mimo jezerca, ki jo kot budno oko narave opazovalo mimoidoče pohodnike ... No tokrat sva bila edina obiskovalca tega vrha. Pa sva bila kar dolgo na njem...Po bregu navzgor me vedno očarajo te visoke smreke,
ki kljubujejo vetru in vremenskim razmeram. Drugače je vse bolj grmovje na tej strani....
Kot okrašeni oltarji so se dvigale ob poti skale porasle z belino ki se je bleščala v jutranjem soncu.. Cvetovi so se dvigali kvišku, imela sem vtis, kot da stegujejo vratove da bi jih sonce čim prej osvetlilo......
Malo jezerce v globeli pa je še vedno počivalo v senci, rož pa vedno več. Še njega so navdušili ti kupčki belih veles. Kar vzklikal je:
" Poglej koli jih je tu, pa tam, pa poglej kako so nagnetene."
Ja res je bilo sanjsko doživetje. Slikala sem res veliko fotografij sem naredila
Lepo je bilo da sva bila sama , tako sva se lahko v miru posvetila poti.
Pa še nebo je nam šlo na roko. Kajti poleg jasnine, so se občasno , tu in tam prikazali beli oblački, saj ne , da bi povem zakrili modro nebo, a ravno toliko, da je bilo manj vroče.
pod nama ugledala koze. Snežno bele lepotice
Ena je ležala vrh skale in se niti ni zmenila preveč za naju, a mlajša radovednica je takoj pritekla k nama. Pobožala sem jo.
Spremljale so naju
Nato pa so naju vse tri spremljale prav na vrh, ta mala je hotela pogledati, kaj je v nahrbtniku in po vsej sili je hotela
preizkusiti jermen od fotoaparata...
Midva pa sva uživala v lepem dnevu cvetju, ki ga je bilo vedno več . Predala sva se spominom, pa seveda pomalicala, tokrat poleg še drugih stvari tudi sočne češnje
Nato sva se vrnila do koče, ter se povzpela še na Gladki vrh 1676m ,
tu pa je bila že gneča, tako da se skoraj ni dalo slikati, no na hitro je naju posnel
en pohodnik, ki je tudi čakal na slikanje za aplikacijo Planinc,
Midva pa sva se še malo razgledala potem pa sva se usedla sredi strmine , ter si v miru ogledala še ta del panorame...Ter se potem med pogačicami vrnila do Krekove koče , kjer so se krave zbirale ob sisesti
midva pa se kar nisva mogla ločiti od teh cvetočih
planjav
Še enkrat sem si šla ogledati cvetoči avrikelj, kajti sedaj se mu povsod izteka čas....
Ogledala sva si vse na kažipotu
ter se potopila v modrino Clusijevega svišča, encijana
pp.
Ni komentarjev:
Objavite komentar