SPOMINI STAREGA GOJZARJA..RATITOVEC - Krekova koča 1 del

 Sončni junijski dnevi, sva hotela  izkoristiti, da narediva, izpolniva, vsaj nekaj planiranih načrtov.

Prav za prav se je vse lepo poklopilo, v tem tednu. V  sredo ob Lepenatka danes pa še lepši dan Ratitovec. Koča Altemaver, Gladki vrh ....

A ker sva od Ratitovca naredila še kar nekaj poti, je zadnji čas da napišem , to pot, malo z zamudo, a čas prehiteva, pa ko je tako lepo vreme še pač izkoriščava te poletne dni....

Vreme razpoloženje počutje je bilo zelo lepo. Že zelo zgodaj sva odrinila iz naše doline. Ja je kar precej vožnje do izhodišča, pot poznava,, ker se je obetal vroč dan sva hotela da večina poti odpraviva se v dopoldanskem hladu. ---

Škofje loke, z  osvetljenim gradom,

 ter 

svetlečim križem ob poti... Skozi zasanjane Železnike, ter mimo prebujajoče se Torke 

 

sva kmalu prispela , no po dobrih dveh urah vožnje,( kajti na cesti so še ovire, zaradi obnavljanja cestišč) sva prispela do parkirišča , kjer sva se potem kar hitro odpravila na pot

 

Prav za prav sva startala dobro, a vseeno sva pazila da nisva dala kar hitro v  tretjo prestavo ha ha. Kajti imava že slabe izkušnje , 

da če preveč hitro pričneš s hojo si moraš potem kar vzeti čas da spet prideš k sebi-Pa saj imava čas, sva dejala ter uživala v svežini jutra, v soju svetilk sva opazovala motive ob poti. Pa tudi počasi se je pričelo  daniti.

Od lani je bilo na novo označeno, pa še trakovi ki so se svetili v soju naglavnih svetilk so naju kar hitro pripeljala, prvo do stopnic, potem pa po cikcakasti poti , z zanimivimi motivi 

 na čistino travnika, kjer sva ob robu videla srnjaka,

a prej da sem se spravila k v redu  fotografiranju, sta samo še pomahala z repkoma in odskakljala v gozd.

Malo više, kjer je klopca v

ozki steni, kjer se vedno odpočijeva ter slikava, ja malo mora biti tudi šale je pot veliko bolj prijetna in hitreje mine. Pa še zabavno je...

Počitek nama je dobro del pa sva kar krenila po skalnati poti mimo  zavarovane poti do čudovitih prvih kupčkov velese. Vsa vesela sva nadaljevala pot.

Postalo je povsem svetlo midva pa sva opazovala sonce, ki se je počasi spuščalo vse niže in niže po Poreznu, črni prsti Blegošu in v daljavi Lubniku, Vidljivost ni bila preveč dobra, a saj sva imela lepote dosti pred seboj. Vrhove pa tako veva kje so tako da se nisva obremenjevala z razgledom.

Ko sva prišla na ravnino, bila sva  še v senci, sva vsa očarana obstala ob prizoru, ki ga je nama nudila planjava pod kočo

Na tisoče cvetov pogačic je bilo posejanih med travo in skalami--

Pogled za bogove. 

Bila bi lahko na koči že kar krepko pred šesto uro, a sva oba pozabila na čas...

Šele sonce, ki je  posijalo skozi grm pogačic naju je opomnilo da naj greva naprej

Na koči sva uživala ob pogledu na prebujajoče se jutro, tam v daljavi se je skozi jutranjo kopreno orisoval Storžič. Obujala sva spomine na pohod na njega se grela ob prvih jutranjih žarkih

Ter ob pogledu na s soncem obsijani velesi

Že kar nekaj pohodnikov je bilo tukaj. Vsi so kot zamaknjeni strmeli tja čez na lepoto planinskega cvetja ter na nebo, ki se je spreminjalo iz minute v minuto. Bolj ko se je odmikalo jutro drugače je bilo...

Tudi prve krave so že bile tukaj 

Uživala sva v jutru, ob pogledu na prebujajočega z rahlo kopreno ovitega očaka Triglava, kjer je sonce že kar nekaj časa osvetljevalo njegova snežna kamnita  pobočja. Poklepetala sva  s prijaznima  oskrbnikoma ,ob  okrepčilu, , predvsem pa ob pogledu na cvetje, pogačic, encijana, ki pa je bil zjutraj še ves krmežljav in zaprt, a popoldan se je že košatil in nastavljal soncu, pa avrikljem. 

Ja krasno jutro je bilo. Odpočila sva se in se nato veselo podala naprej na vrh Altemaverja, mimo čudovitih kalov jezerc, celimi pobočji cvetja vseh vrst ....

 A ob tem naslednjič, kajti pot na vrh Altemaver 1668 m je bila kot romanje k naravi  kot bi šel na pot polno miru lepote in z zavestjo , da najlepše, kar je nam lahko da nudi le Narava

p.p.