Spomini starega gojzarja Boč čez Balunjačo

 Krožna pot-Balunjače in  po zahodni strani nazaj...

 Pa smo zajadrali v zadnji mesec polletja, tako hitro , da ne rečem bliskovito so minili ti zimski, pomladanski meseci, kljub raznim oblikam ukrepov. Sem pa zelo vesela , da se je končno vse kolikor toliko normaliziralo, čeprav, je bilo to obsedno stanje za nekaj tudi dobro. Za malo čistejši zrak , za manj prometa na cestah in ja še kar za  nekaj stvari je bilo  to bolje. A življenje gre naprej tako pa sva tudi midva dejala, da je trenutno dovolj potepanja okoli po hribih naše doline., ki sva jih prekrižarila ja kar nekajkrat...

Pa sva na hitro sklenila da greva na Boč.

Cvetje dobra volja ja več se trenutno ne potrebuje , ko si tam sredi ničesar , a v sebi nosiš spokojnost mir 

Mimo jam , ter cvetja , že dolgo nisva videla toliko zvončnic na enem kraju.

 Čez  Balunjače. Krasen sončen dan, kar je te dneve prava redkost  Rada greva to pot, nama je prav všeč-Pogled navzgor v krošnje dreves pa ptičje petje in strmina, ki jo preči pot... Zanimivo predvsem za naju pa neki izziv, ter obujanje spominov na pretekle obiske tu gor, ko sva bila na vrhu en dva tri.... No sedaj ne gre več tako hitro, a gre pa še vedno in to je važno... 

Uživa !

v všeč. Nisva šla po klinih gor, ta čas je za naju minil, smo pa v časih plezali, pa brez varovalnih pripomočkov in čelad. Res pa je , da smo bili previdni kar se da.

tik pod vrhom sva naletela na gredo matere narave. Ja lepi so njeni vrtički. Zelo pestra pot vsega imaš, kar si želiš na takem potepanju. Mit, pomlad, dobra družba, lepota kontrastov....ja ni da ni....

Ko prideš enkrat na vrh na cesto si na konju, ja še sonce je nama šlo na roko. Zelo tolp je postalo, čeprav zjutraj ni nč kazalo na to, , kajti naa dolina je bila prepredena z belimi oblački, ki pa lahko hitro potemnijo in vržejo na tla točo , ali dež...

Ko sva prispela do stolpa je bil samo en pohodnik tukaj. Skupaj smo šli na vrh stolpa, kjer je naju slikal. Pokazal nama je kje so vrhovi, ki so nam bili sicer znani, a točno, kje ležijo nisva vedela

Gledali smo navzdol na kočo ter travnik pod nami 

Tudi na stolp sva se povzpela, kjer je naju ovekovečil pohodnik iz pod vznožja Boča.

Pomalicala sva , se krepko okrepčala odpočila se nasmejala vsa vesela raznim prigodam iz preteklosti , pred več, kot pol stoletja nazaj ja spominov je res kar nekaj, lepo pa je to, da jih še vedno lahko v dvoje osvežujeva in obujava...

Šalili smo se in nato smo uživali v krasnem razgledu. Sicer daleč se ni videlo, kot prejšnjikrat, ko sva bila tu gor, a bližnji vrhovi so se lepo videli. Potem je in odšel, midva pa sva še kar nekaj časa ostala tu gor in se prepustila  ter uživala v pomladnem vzdušju.

A kot vse lepo prehitro mine, je tudi ta izlet na najin priljubljen vrh prehitro minil. Rada se vračava tu gor. Sicer ne vedno na vrh. Vsako jesen greva po učni gozdni poti iz Pečice do koče, pa včasih še na kočo Velikonočnico... Kakor koli je sicer malo bolj daleč od doma, a včasih razdalje sploh niso važne.

 

Vrnila sva se po  vzhodni strani, Kjer sva videla da je veliko gozda redkejšega. Ja vetrolom je tudi tukaj pustil brazgotine n

a pobočjih Boča...Velika visoka  drevesa  so naju očarala, a potem sva vesela pohitela naprej

 

Midva pa sva se vsa vesela, zadovoljna vrnila do koče, kjer sva se odžejala okrepčala ...

Malo sva si še ogledala okolico doma cerkvico Sv. Mihaela ..Nato pa mimo cvetočih travnikov z zvončnicami, ter ranjakom pohitela skozi gozd navzdol...

lep dan je bil. Lepo se je pričel mesec junij .Bil je dan, dan za spomine-

p.p.