SPOMINI STAREGA GOJZARJA--URŠLJA GORA

 Ko gora zacveti...Kmalu bo spet tako , kot je tukaj bilo.... vse je že v popkih  

Uršlja gora je , prav za prav res en čudovit kraj. Težko bi se odločila v katerem  letnem času je najlepša... Nekateri bi sigurno dejali, da je najlepša takrat, ko njeno planjavo prekrije

pozlačeno cvetje pogačic...

Celi šopki cvetov, ki se rahlo pozibavajo v vetru, ali rahli jutranji sapici, kot bi ti izrekale dobrodošlico, da si jih prišel občudovat. Toliko jih je, da te prešine, če bi vsak cvet imel majhen zvonček bi lahko zaslišal najlepšo melodijo , hvalnico materi Naravi .

zakorakaš previdno med grmičke, da ja ne bi pohodil, kakega cveta, ter obstaneš in takrat te prevzame. Začutiš, kako se vate preliva vsa ta lepota ,  imaš vtis, da te kot neviden mehak topel plašč ovija, dobra energija, ki te napolnjuje z optimizmom, veseljem srečo , kar čutiš, da četudi si morda bolan, da vsa skrb izginja, razblinja...Ima te , da bi od veselja  objel ves svet...počutiš se lahkega ,zadovoljnega hvaležnega,  skratka  to je trenutek, ko dojameš , kaj je sreča.  Stojiš sredi te lepote brez besed....Izvije se ti vzdih hvaležnosti, da ti je dana prilika, da še lahko vidiš in občuduješ to lepoto... Ni vse samoumevno...

Pred pogačicami zacveto še jetrnik in

ali teloh Pa vresje, kronice, svišč, murke, skratka cvetja vseh vrst, barv. da ne naštevam vseh. Za vse niti imena ne vem...Res se je težko odločiti, kajti, a za tiste prave ljubitelje narave je prav za prav vse lepo. Pa naj bo mah svilena trav Sedaj še pogačice niso na vrhuncu svetenja, te gornje fotografije so iz preteklih let. Kajti letos vegetacija vse malo zamuja--pa narcis, - A vseeno sem danes posnela par čudovitih šopkov teh lepotic

 pa seveda avriklji na njenih skalnatih obočjih, 

Sedaj cveto narcise, kako lep pogled ko prideš iz gozda pa te pozdravijo veliki šopki belih narcis, tu in tam družbi rumenih

Obožujem vse cvetje. No nekatere seveda izstopajo, je tako, kot pri živalih všeč so mi prav vse.... Še pajki ha ha... Cvetovi narcis so seveda nekaj posebnega, 

ko sonce izgine, so lepi kontrasti

Ja Uršlja gora, naša gora, že čez 55 let hodiva gor , kako leto več kako leto manjkrat. Veliko zgodb se je nabralo od takrat  ....Kakor koli že danes prav za prav nisem mislila pisati od preteklosti, ampak od današnjem obisku. Ki je bil nekaj posebnega. Še zjutraj  sva prav za prav nameravala da greva na Resevno nad Šentjurjem. .Uršlja gora je bila v planu naslednji teden. Pa kot že tolikokrat doslej, je vedno kadar  sta dva cilja v plana,  zmaga Uršlja gora... Nekaj tudi danes zato, ker imam še problem s kolenom, pa sva dejala naj bo ta pot danes test, ali bo šlo, ali ne. Kajti bliža se lepo vroče poletje ha ha (vsaj upam da bo) pa imava že v načrtu malo bolj strm hrib. Tako sva se danes pripeljala čez

Graško goro, kjer sva zadnjič bila v začetku meseca ,ter mimo Šmiklavža, ter cerkve sv. Helene, saj mislim da je  njej posvečena cerkev.,     

ter v Podgorju,

zavila v Suhadol, romantična dolina proti Uršlji gori, se še hitro ozrla na Kremžarjev vrh, kjer sva bila prejšnjo soboto...Zelo lepa je ta dolina. Všeč mi je. Velikokrat pozimi greva s te smeri tu gor, proti Plešivškemu mlinu

, kjer se poleti velikokrat ustaviva , ter se ob bajerju predava spokojnosti kraja.

Sedaj ob poti in bajerju cveto kostanji... Veliko jih je prekrasen pogled ....

 ter mimo Verneršeka malo pod rampo.  

 S sabo sva danes vzela psičko Mery, čeprav sem dejala da nama bo napoti hodilo, ker nazaj jo bo treba nesti.  Pa seveda sva take sorte, če te pogleda malo bolj in zavije z očmi, je on takoj rekel, no jo bom nesel nazaj naj gre zraven... Bila je res pridna je šla v eno smer ::: Nazaj pa je bil on šerpa. A ga je proti izhodišču že pošteno matralo...Dobrih 10 kg ima.... 

Korajžno sem zakorakala po cesti naokoli, malo naspidirana , kajti brez tablet   najbrž ne bi šlo. Malo sem stisnila zobe, ja in lepota narave me je povsem prevzela. Ptiči so peli, kot bi me vzpodbujali gremo, gremo saj gre--- Seveda je šlo, razbolelo se je šele sedaj ha ha ha ... 

Pa je kar šlo , seveda počasi, a ker se znava tudi ponorčevat, na svoj račun , vedno rečeva , Gora vedno počaka, In tudi danes naju je. Smo pa počasi šli , počivali na vsaki klopci

ki je bila ob cesti...

Sedaj, ko je  gozd tako razredčen, se lepo vidi v Šaleško dolino, Prehiteli smo zajca, ki je prečil cesto 

Bil je veliko hitrejši od nas ha ha ,sva se pa režala na najin račun, češ polža sva prehitela zajca pa ne....

pot je nama kar hitro minevala, veliko cvetja je ob poti in na vrhu. Uživala sva v kontrastih jutra...Skozi pas megle

Travnikih ob poti, dišalo je po poletju. Po pokošeni travi, senu , nostalgija ob spominih na čase, ko je namesto kosilnice pela kosa in so fantje kosili , pa grabljice grabile seno, koliko vriskanja petja in spogledovanja je bilo.... 

ko pride poletje

Pa pogled nazaj v megleno dolino, skozi en pas megle sva se tudi ,midva peljala

Mery je bila zelo vesela, da je lahko sledila sledem ob poti, brala sobotno prilogo, ponudbe in povpraševanje  malih pasjih oglasov...Ja deset let bo izpolnila ta naša ljubljenka, Se šaliva, ko jo gledava, kajti včasih ni tako kazala zobe kot  jih sedaj. Ja je menda tako, da imajo starejši ljudje veliko odvečne  koze , da se jim naguba, psičkom se pa skrči... Ha ha ha ah

Prehitel pa je naju kolesar, v tistem klancu je sestopil s kolesa in dejal, Grem peš, komu na čast pa se bi matral. Prav je imel ha ha

Tako pa sva prispela vesela, kot radio, Nasploh je bil dan prekrasen.

Poln presenečenj. Prvo toliko cvetja, nisva še pričakovala, drugo pa da sva srečala tu gor kar dve  Fb prijateljic. Z obema smo se že srečali v živo, z eno tu gor, enkrat pozimi, z drugo pa tudi tu gor in pod Brinjevo goro. Ni kaj Koroške dečve cel šopek nas je bilo

Res sem bila vesela tega srečanja... ja kako lepo je če virtualni obraz se oblikuje v realnega. Sicer emo se že videle, a ker je že kar nekaj časa preteklo od takrat je bilo veselje še večje.. Kar nekaj časa  smo se pogovarjale, ma jaz se kar prekipevala od veselja ha ha ha.. kajti se mojemu možu ravnokar dejala, "Čisto nobenega ne poznam" In takrat sem kar dva znana obraza zagledala.... Super so taka prijetna presenečenja .

Ja in potem se je bilo še naprej zelo lepo. Šla sva na vrh, pa okoli po planjavi vse sva pregledala, prišla sva gor ob pol desetih  nazaj sva šla  ob pol enih. Tri ure čistega užitka. Vse najine kotičke sva obredla, povsod se malo usedla tudi na klopci ljubezni, kjer se je Mery spravila pod njo v senco. Najbrž je bilo hladno, ko pa je taka velika luža bila red njo

mery je bila zelo zaposlena s pozdravljanjem in spoznavanjem

Mery se je lepo razumela  s psičko Bibo

Seveda sva se tudi tukaj slikala z Mery, kajti najbrž je zadnjikrat bila tu gor. Postala je pretežka za nositi. Midva pa postajava prešibka za dodatnih deset kg. 

zelo prijazna aktivna  Janja Čebulj, se strinjam z njenim napisom na majici....

Pa smo s prijatelji na Uršlji gori....

bleščeča, tobustna, lepa.....

Njegov dotik križa,  ki me vedno znova in znova razneži---- Vedno je bolj dragocen, z vsakim obiskom gore...

Tudi na to klopco vedno greva. Posebej je priročna pozimi, ker je najprej sonce tu. Pa še v zavetrju je...

Mery pa uživa na hladnem 

razmočena tla tako, da jih drživa rahlo navzgor...

pa čez repuhovo istje, z mini koprivami hi hi

Šla sva še v globel , kjer sedaj res lepo cveto rumene narcise

Mery in Nana

Ja ne samo Koroš'c, ampak,, kar Slovenc ni ta prav..: je tako lepa, lepši kot Triglav ....

Pogled na Šmohorico je vedno lep

Modrina pa za mojo prijateljico 

rešetke gor

vsako leto grem sem enkrat slikat cerkev skozi lino. No sedaj ima, li

Mery je zelo pridna za nositi , kakor jo položiš , daš tak položaj obdrži...

Treba se je bilo malo odpočiti nazaj grede , potem pa spet naprej, .Ko smo prišli do avta Mery ni hotela iti iz nahrbtnika

Komaj sva jo spravila ven...da smo se lahko odpeljali domov. Ja krasen dan je bil, Dan za spomine.

p.p.