S SPOMINI STAREGA GOJZARJA-KOČA PLANINC 1010,m -KREMŽARJEV VRH

POHOD  S POSVETILOM.

So  poti, ki jih vedno znova rada ponoviva, ena takih je tudi pot na kočo Planinc ter Kremžarjev vrh 

Slovenjgraško Pohorje , Doma sem iz teh krajev, tako da mi je tukaj vse dobro znano, seveda se je v teh letih, desetletjih res ogromno spremenilo. Ni več poti, ki so včasih bile. 

Nastale so nove gozdne cesti, ni več globač in parobkov po katerih skrajnih robovih smo tekli v šolo. Pa še veliko kaj, se je spremenilo. .Predvsem pa sem bila presenečena na motokrosiste, ki so drveli kar povprek po gozdnih strminah. Videla sva jih kar  sedem. Na tako kratki relaciji so švigali gor in dol...Tako je  ropotalo, ja mislim , da to ni dobro ne za divje živali pa tudi ne za ljudi.

Startala sva od Mačkovega križa. Od koder  je pogostokrat zahajala  na kočo Planinc tudi moja sestra Marica z možem. Posebno zadnja leta, ko so njima moči že opešale , sta oba, čeprav že oba krepko  preko osemdeset letnika še vedno rada odšla v te gozdove pohorskih planjav  in mogočnih dreves. Najbolj mi je žal da nam ni bilo usojeno , da bi skupaj prehodili to pot. Smo se že zmenili da gremo , pa je vmes posegla neizprosna bolezen, tako da je ostala ta želja neizpolnjena. 

Torej sva posvetila to pot njima, .Zelo dobro smo se razumeli  , obiskovali skratka bila je močna vez z ostalo družino.

Midva se vedno znova in znova rada vračava v te kraje, k  tej koči, kjer sta zelo prijazna oskrbnika.

Žal je bila tokrat koča zaprta, najbrž je prišlo kaj vmes, kajti ob sobotah, praznikih in nedeljah je koča odprta.

Mimo Sedlarjeve lipe, ki je bila že pred petinšestdesetimi četi visoka, no na košatosti je vsekakor precej pridobila. Domačije, hiše, ki je stala malo pod njo je že davno ni več.. Od nje je ostal samo en zid, kot spomin in opomin, da prav nič ni večno...

malo nad njo sva že videla pobočje, kjer stoji cerkev Sv Barbare, a vrhovi dreves so nama preprečili pogled na njo. Videla pa sva v rahli jutranji meglici , tam na obzorju obrise Pohorja...

Ob križišču cest  stoji Mačkov križ, ki nosi ime po bližnji  kmetiji  --_Ena cesta pelje v Šentprimož

Zelo dobro označene so vse poti.. Za Planinca 50 minut.... Še zadnji pogled na križišče, ter na ....

Poskočnega pohodnika,  (v belem krogu )ki je kar odbrzel po strmini, proti Partizanki...

Midva pa sva krenila po lepi travnati stezici--ki se je kmalu spremenila v močvirnato pot, a ni dolgo trajala, pa sva prispela spet na lepo gozdno pot. Šele takrat sva videla da bi bilo pametno, da bi šla po cesti in nato zavila navzgor.

A če bi šla tam, bi spregledala čudovite šopke kalužnic

On je tu in tam moral preskočiti  žuboreči potoček ki jih je bilo kar veliko na poti, a na gozdni cesti ni problema, ker je lepo utrjena

nato pa se je  steza razširila na gozdno cesto

nad travnikom kjer so prvi jutranji žarki  osvetlili podnožje Kremžarjevega hriba, a takoj so ga kot svečo ugasnili temni oblaki..

midva pa skozi gosti smrekov gozd proti najvišji točki med izhodiščem in kočo Planinc...

Cesta vodi gor in  dol, kjer se odcepi ozka stezica,  ki poševno  preči listnato pobočje.

..A se je nato spet priključila na gozdno cesto, tako lepo , prav užitek je bilo korakati po njej.. Čeprav se je dvigala in spuščala a vsaj suha je bila...

Po dobri uri hoje sva prispela na plano kjer sva se usedla pod zelenečo brezo. 

Včasih se je treba usesti , čeprav si čisto blizu cilja.

Še par metrov pa sva jo zagledala kočo Planinc 1010 m. Sumljivo tiho je bilo povsod. Šele potem sva videla da je zaprto, da nikogar nikjer. 

Še dobro , da imava vedno zalogo s seboj... Limonov sok sva pila že po poti, s pivom pa nazdravila pri koči. Sva dejala da bova dotočila bistre vode ob izviru ob poti, ko se bova vračala. Žal sva pozabila, potem pa sva navzgor že čutila posledice najine malomarnosti...

Lepo je tu. Lep miren kraj poln zelenja in spokojnosti.

Na trati je  poganjala v popke arnika...

Odpočila sva se , ter se potem ,vrnila nazaj, po lepi poti, kjer sva prisluhnila koncertu ptičev.

Zelo sva bila vesela hladne senčne poti, ,ki jo je nudil gozd---

Ob izhodišču oziroma pri pri križišču na začetku strme poti na Kremžarjev vrh, sem nabrala kar nekaj kopriv za čaj-

Ter se nato odločila, da kljub vročini, ter  strmini, skočiva še na Kremžarjev vrh 1164 m. Ko sva že ravno tukaj... Nekaj so k tej želji prispevali čudovito cvetoči parobki ob cesti

Strma pot, k se je nama zdela še bolj strma ha ha, ja ne vem, ali je morda kdo strmino malo boj pokonci postavil, ali kaj. Skratka bilo je tako vroče, da je kar žehtelo v zraku od vočine.

Z veseljem sem njemu prepustila vodstvo poti, a me je v senci počakal in sva zamenjala...

Malo elana in pospešek adrenalina, nama je dal pogled na Lampretovo sečo, ki  je kar blestela od svilenih trav...

Pogled na Sv, Anton tam v daljavi, pa pogled na del pobočja, kjer sva bila označeno z tdečo barvo... Ja kar lep del poti... Vesela sva bila da je nama uspel ta pohod in da sva ga posvetila moji sestri in svaku. Ja pogrešam ju.....

.,

To strmino sem vedno do letos  pretekla do vrha  . Že vrsto let doslej, a tokrat sem jo samo do polovice, je bilo prevroče...Že tako sem kar žarela od toplote, zakaj bi pregreval peč, če ni nuje...

Mimo dreves z zapeljivimi oblikami naju ni preveč očaral, kajti postajala sva žejna in kot že rečeno ostala sva brez vsake tekočine. Le  energijska ploščica nama je morala zadostovati do koče. Oba sva si samo to želela, da bi koča bila odprta.

kako vesela, sva pogledala nazaj čez prehojeno valovito širno sečo.

Nato pa je naju sprejel v svoje naročje hladen pohorski gozd s svileno travo...

Pri kapelici pa sem pozvonila na oba zvonca, na večjega in manjšega. Se ve, da za zdravje naju najine družine, pa najinih prijateljev,  da bomo vsi zdravi srečni hodili lahko po tej prekrasni deželico.

Ter se počutila res dobrodošla Uh kako sva se razveselila dobrodošlice, ja in glasov ob koči...

Nato pa sva kot v neki odmaknjenosti uživala v hladni peneči se tekočini, nato pa sem kot dodano vrednost zaužila dva kozarca hladne pohorske vode. Čez to ga ni...Z odžejanjem in kavico se je vrnila tudi dobra volja, Lepo je če se lahko šaiš na svoj račun, pa četudi je črn humor....

Ja vročina zahteva svoj davek. Pa tako sparino je bilo čutiti v zraku. Precej pohodnikov je bilo na koči, a se je tam od vzhoda zaslišalo rahlo oddaljeno grmenje, pa so se kar hitro vsi pobrali. Midva sva ta zadnja prišla in tudi odšla zadnja. Je že klasika. 

Pohitela sva res proti vrhu Kremžarjevega vrha,1164 m, Tam sva se kljub grmenju še malo zadržala se poslikala si čestitala in že pohitela navzdol do izhodišča...

do klopce, kjer sva se samo za trenutek usedla toliko da ne odneseva spanja , sva se šalila.

Če bi  se ne pričeli zbirati temni oblaki bi najbrž kar nekaj časa uživala v prekrasnem pogledu na Mislinjsko dolino....A k Sreči je Kremžarjev vrh zadržal nevihto, tako da sva prišla lepo po suhem domov...

Tako pa sva res pohitela navzdol

Nad dravsko dolino je bilo čisto temno, grmelo je vedno bolj.

kaj kmalu sva prečkala planjavo ter pohitela po kamniti poti navzdol

Sonce je še vedno pripekalo, a v zraku je bilo čutiti tako sparino, da se je komaj dihalo...

Kar vesela sva bila ko sva dosegla zadnji klanec

nasprotnega brega nisva več videla , Spet sva se poslovila od košate lipe, , sicer utrujena , a tako zadovoljna, vesela polna energije, da je nama bilo dano izkoristiti ta čudovit sončen dan

Ter se po dokaj lepi trdni makadamski cesti vrnila v dolino.

p.p,