Ker res nisem ljubitelj tablet in zdravil nasploh. Pa ker v sili še hudič muhe žre ,sem zavihala rokave ter ribala cedila mesila stepala, ja, da sem dobila homogeno maso, ter pričela z nanašanjem na boleče mesto...Priznam , blagodejen občutek me je vso preplavil, ko je kar naenkrat bolečina popustila. Seveda sem vedela da je to vpliv hladnega obkladka, ne pa še toliko odziv na zdravilnost maže.
Ja dva dni sem mazala z arniko, z žganjem v katerega je bil namočen kostanj , , trenutno je bilo bolje. Po stopnicah navzgor pa so se spet pojavile peklenske muke. Ja tako, da mi ni preostalo drugega, kot, da pokličem k zdravniku.
Zelo sem vesela, hvaležna da dandanes niti ni treba iti k zdravniku, če si malo handikapiran, da si malo manj mobilen, lepo mi je predpisala tablete proti bolečinam in me naročila za naslednji teden....Dokler pa že upam da bo bolje...
Prav za prav ni bil namen moj opis bolečin, a kot uvod se mi je zdel primeren...Hočem poudariti naslednji problem .
Ja sedaj v teh kriznih koronskih časih je to res zelo praktično da ni treba hoditi okoli zdravnikov, in čakati na obravnavo. Sem se pošalila mojemu možu in prijateljici , da je dandanes že vse tako napredovalo, da lahko po spletu, telefonu opraviš toliko stvari, ki si jih prej moral fizično, pa da bodo lahko te že kar na daljavo operirali ne samo dali nasvet, ali predpisali zdravila....
Pa smo ob tem se razgovorili, kako je to priročno, a seveda ne za vse. kaj pa tisti, ki nimajo računalnika, in telefona. Kar precej je še takih ljudi, nekaj z obrobja družbe, ki si ne morejo privoščiti plačilo naročnine za mobitel in internet. Pa ne samo z obrobja družbe in revnih. Vse bolj postajamo se starajoča družba , ki se še ni navadila (najbrž se tudi ne bo)na virtualno življenje , Saj se nekateri trudijo da uvajajo starejše na splet in virtualne poskuse, a še vse preveč je tistih, ki na to gledajo, kot na neki bav bav...
A se zelo malo govori o teh ljudeh, kot, da jih ni. Oja se še sliši ampak samo v posmeh in norčevanje mladih, malo manj mladih , ki pač imajo to srečo, da so se morali naučiti privaditi virtualni potrebi spleta, nekateri zaradi službe, drugi zaradi šole, tretji pač kar tako, zaradi lastnega veselja in radovednosti...
Ali pa zaradi neznanja, neveščega poznavanja mobilne tehnologije, so prepuščeni dobri volji uradnikov, sosedov, prijateljev . O teh ljudeh se nikjer ne piše. Večkrat slišiš po TV, ali radiu , kje lahko dobi, kake formularje , jih izpolniš in pošlješ po e-mailu... Ja kaj pa ostali , kot da jih ni, kot da so postali nevidni ne več obstoječi, ki so še pač samo številka . A so še vedno del naše družbe Življenje se pač ne ovrednoti po tem , ali si reven ali bogat ,ali imaš računalnik telefon, ali ga obvladaš . Življenje se ne neha pri petdesetih, oziroma, ko dopolniš leta za pokojnino, če jo sploh dočakaš...
Družba država bi morala poskrbeti tudi za te ljudi, da se ne počutijo , še bolj odrinjeni na rob družbe na rob depresije, da bodo lahko zaživeli polno srečno življenje, kot enako vredni člani družbe. Že tako, ali tako so velike razlike v družbi , postajamo tujci drug drugemu.. Lepo bi bilo da smo vidni ...Ne pa kot nevidne postave , ki se razblinjajo v našo vsakdanjo realnost......
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar