Ranljivost duše...
Včasih se pogovarjamo o sorodnikih ,znancih, prijateljih , sosedih , skratka o ljudeh, ki so tako, ali drugače prekrižali naši življenjsko pot. Pa ne da bi bili obrekljivi, to še zdaleč ne, saj veliko ljudi, katere imamo v mislih že nekaj čas ni več med nami.. A je že tako da ob tem času, ki tako neusmiljeno prehiteva nas , da se včasih kar zgrozimo ob misli, da je poteklo toliko in toliko časa, od kar smo se srečevali z osebami, ki smo jih oboji dobro poznali, ali pa jih poznamo in seveda nanese potem beseda na njihove značaje. So pač ljudje z vsemi napakami in vrlinami. Je pa tako, da so njihove vrline še vedno zapisane v nas s samimi superlativi, ki so še po kar nekaj letih živo zapisani v naših spominih. Radi govorimo o njih jih hvalimo in se nasmejimo , nam še polepšajo trenutke življenja ! Nekatere napake pa so bile , id njih kar moreče pa tudi še od ljudi ki nas obkrožajo , so zelo moteče, ki se še vedno negativno odražajo v nas samih.... Vsi se zresnimo in si mislimo zakaj je to tako.
Vsak ve, da smo ljudje pač samo ljudje, vsak ima svoje strahove, ki se mora spopadati z njimi , smo socialna bitja, potrebujemo medsebojne stike, tako , kot zrak in vodo, da osamljenost povzroča depresijo, paranojo, ter na koncu ljudomrznost...oziroma strah pred ljudmi. Sovražno razpoloženje do živali in narave....
V mojem življenju sem imela stike s takimi in takimi ljudmi. Veliko jih prične živeti (jih je pričelo) v svojem svetu, prepričanih, da so vsevedi, kar naenkrat so pametnejši od vse družbe, vedno imajo vse prav postanejo pravi diktatorju okolice. Če se ne odvije vse po njihovem postanejo žaljivi, ter arogantni, skratka moteči. Trudiš se okoli njih, a vse zastonj, težko je prepričati prepričanega, ki je prepričan da je da je zunaj tema, , čeprav sije sonce in je modro nebo. Ah pa ni barvno slep/a, kot bi morda kdo predvideval, hoče pač imeti vedno svoj prav...
Ne zavdajo pa se , da s tem odrivajo od sebe ljudi s katerimi so v preteklosti se zelo razumeli, skratka bili so vsi na istih valovnih dolžinah. Vsak bi se moral zavedati, da je lahko odsev pozitivnosti na okolico, ali pa negativno vpliva na soljudi, jih mori in jih izčrpava z njihovo slabo energijo, ki jo širijo naokoli...
Potem pa se vse kar naenkrat podre medsebojno zaupanje ljudje se spreminjajo, nastanejo zamere, odtujijo se ,skratka nič več jih ne povezuje, ostane pa samo rana na duši, ki še dolgo dolgo boli, ki je niti čas ne more zaceliti, tudi če že ljudje odidejo tja za obzorje na mavrične poljane večnosti. Odpusti se lahko, pozabiti je pa malo teže...Ostane neko breme na tebi , tudi če se trudiš, veš da ni bila tvoja krivda da je tako , ti ostane na duši velika rana črn madež, ki ga niti čas ne more izbrisati. Duša pa boli boli...
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar