IZ ZBIRKE-Tudi to je življenje : spomin na mojega prvega Miklavža

Pa smo zakorakali v zadnji  mesec. Nekateri ga imenujejo nori december, drugi se duhovno pripravljajo nanj na božični dan.  December je pač tak, kakor ga vsak vidi iz svojega  zornega kota in prepričanja. A kakor koli obračamo se je adventni čas že začel prižgali smo prvo svečko, ki   simbolizira pričakovanje ali upanje. Želim si le to da upanje, ki vedno tli v nas nikoli ne ugasne.danes smo  prižgali že drugo svečko, ki simbolizira mir ,

ki je  že druga na vrsti. Dnevi teko hitro in ni važno, ali je poletje ali zima- Pričakovanje na dneve, ter tri dobre može, ki prihajajo v tem mesecu so v marsikaterih otroških očeh prižgali  žarek upanje in pričakovanje na obisk prvega moža z darovi svetega Miklavž 
V teh dneh mi je še živo v spominu  eden prvih obiskov Miklavža. 
Bilo mi je  šest sedem let , hodila sem v prvi razred . V naši hiši je že nekaj dni dišalo po cimetu in klinčkih, ko je mama pekla piškote.  Res pa je da jih je vedno takrat pekla, ko sem bila jaz v šoli. Samo duh je bil še vedno prisoten ko sem prišla domov.Tiste dni sem bila še posebno  pridna ( no ne da bi bila drugače poreden otrok) ha ha bila pa sem živahno radovedno otroče, ki jo je vse zanimalo, kaj se dogaja okoli nje.  Trudila sem se , da pomagam pri opravilih po svojih najboljših močeh. Pa molila sem , vedno znova in znova, ker sem se bala, da ko pride sv. Miklavž , da morda ne bom znala moliti. Že nekaj dni prej sem slabo spala ob misli, o mojih dejanjih in da me ja ne bo odvlekel parkelj. 
Končno je nastopil predvečer Miklavževega . Spomnim se da sem prišla iz sobe v kuhinjo, ko je kar naenkrat zacingljalo in potrkalo na vrata. Okamnela sem od nestrpnosti in pričakovanja. Skozi vrata je prvo prišel angel  v beli obleki z malim zvončkom , ki je neutrudno cingljal z njim. Za njim je vstopil Miklavž v svečanem oblačilu v ozadju, a še daleč zunaj je bilo slišati žvenketanje  z verigami. 
Prijazno me je Miklavž ogovoril in me vprašal ali sem bila, kaj pridna. Sprva sem samo globoko pokimala z glavo, čeprav sem bila drugače zelo zgovorna mi je tokrat zmanjkalo besed. Ponovil je vprašanje, Takrat se je usulo iz mene, kot plaz,  da sem bila zelo pridna , da sem pomagala mami, da tudi moliti znam, in ali mu naj , kaj zmolim. Spominjam se še danes, kako se je široko nasmejal in dejal:No pa zmoli, kaj, da vidim kako moliš. hitro sem pričela z Očenašem,nadaljevala z Zdravo Marijo in nato pa še z angelom varuhom. Pa še eno molitev sem hotela povedati, a  me je  dvignil roko in me pobožal po glavi smeje, da sem zelo pridna , kot malo kdo in je pričel jemati iz koša, darila. Prvo  je potegnil iz koša  skoraj 30 cm velikega pečenega parkeljna  

z rdečim jezikom  in  pleteno verigo  čez prsi     vrečka fig, domači keksi, ki so bili skoraj na las podobni tistim, ki jih je mama pekla pred nekaj dnevi  in spomnim se rožičev ter  nogavice  iz domače volne. Z velikim veseljem sem stiskala k sebi darila , a kljub temu sem  s strahom gledala, če nima kje kako šibo, kajti mama mi je večkrat dejala, če  sem bila zelo živahna, da bo Miklavž prinesel brezovo šibo. A nič od tega. Le opomnil me je da moram biti še naprej tako pridna, ker on vidi in ve vse. Če ne bom pa se je za bati, da bo drugič namesto Miklavža prišel samo parkelj in takrat je odprl vrata črno oblečeni mož z verigo in velikimi rogovi, zažvenketal je z verigo, a ga je Miklavž kar hitro porinil skozi vrata. Dobrih šest desetletij je že minilo od tedaj, a še sedaj imam pred očmi nasmejan  dobrohotni obraz, no kolikor ga je pač gledalo izza košatih obrvi brade ter brk. Prelep spomin. Kljub ropotanju z verigo pa me nikoli ni bilo strah teme , je pa pripomoglo, da sem vsaj par mesecev bila pridna, a potem sem spet bila živahna, kot pač so zdravi veseli otroci, ki verjamejo v pravljice in dobre ljudi. Parkeljna sem pa naslednji dan nesla v nahrbtniku v šolo, pol ga je gledalo ven. Spomnim se,  da smo se sošolci zbrali in vsi veseli eden prek drugega pripovedovali, kje vse je hodil Miklavž, povsod ga ni bilo. Bilo je tista leta 1952-53  marsikje je primanjkovalo vsega , a jabolka orehe so vsi dobili, v pehar, ki so ga nastavili , pa kake rokavice in kekse.  Res pa je da je bilo do šole  dobrih pet kilometrov tako smo zmazali skoraj vse kar smo imeli s seboj. Tako , da nam ni bilo za malico, ki smo jo sicer z veseljem pojedli . Ostalo  so mi v spominu, zadovoljni, srečni obrazi nas vseh in spoznanje, da smo imeli srečno otroštvo , čeprav skromno, a s tisto toplino , ki še sedaj  po tolikih letih prižge drobne iskrice v očeh
Kakor koli neprecenljivi spomini.
P:P: