Skozi solze , kot meglice vidim sence pred menoj.
Tiho se je tam z zvonika zadnji navček oglasil,
kot potrditev, kot resnico da si preminil.
Odhajaš v mogočnem spremstvu,
tja na pot na drugo stran,
vsi smo v mislih ta trenutek s tabo,
a ti odhajaš , tako sam.
Tople besede tebi ob slovesu bi ogrele še beton,
a ti spiš , ne prebudi te niti mrtvaški zvon, ki odzvanja
vedno znova da poglablja bolečino,
ki,odnaša veter jo tja pod nebo .
Nato zaslišim še Tišino, ki zapoje čez pokrajino.
v tih obarvan predvečer .se od tebe v vrsti poslovimo.
Opažam , da ob teh slovesih ,
sem vedno bliže prvi vrsti,
ki stopa tiho za dragimi v krsti.
Prešinemisel , gotovost me,
da kmalu bodo me molče,
kot danes tebe spremljali tja.
kamor prej, ko slej nas vseh vodijo steze.
Odšel si proti večernim zarjam zadnjič se zaiskrilo je nebo
verjamemo, da tam kjer sedaj si jasno modro je nebo.
Verjamem , da ti je lepo
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar