Spet je bil mesec maj spet je cvetel španski bezeg in širili svoj omamen vonj okoli sebe.
Nakazovalo se je dolgo vroče poletje. Mali sinek je pričel hoditi v vrtec, oče in mati sta pomagala na sinovi kmetiji po svojih močeh.
Nekega dne so postali pozorni, ko je mali sinek pričel pripovedovati , da mora vedno z očetom moliti na kolenih in prositi boga naj odžene duhove.. In ugotovitev je bila ta da je prenehal jemati zdravila..
Prvo so ga vsi domači milo prosili:
»Daj ,le jemlji zdravila bolje ti bo.« Včasih so bile prošnje uslišane drugič spet ne. Vedno pogosteje so ga videli kako se je umaknil iz njihovega sveta in potonil v svoje temne z modrino obarvane svetove..
Poletje je bilo za vse kot del neke srhljivke. Popolnoma nepripravljeni so se soočili z blodnjami človeka , ki je bil prej najboljši človek, mož, oče, sin kar so si ga lahko želeli.
Vse je hotel prepričati da vidi ekrane na nebu . Da se po električni napeljavi plazijo modre kače, da mu ovijajo telo, da ne more dihati, da je zavit v plastične povoje, da se duši. Pričel je uničevati vse kar je bilo narejeno iz plastike, Nato je bilo nekaj tednov mir. Njegove poti so bile svetlobne ceste po katerih je tudi peljal z avtom .Pripovedoval je o prekrasni svetlobi in cesti, da je pravi užitek voziti po njej, potopiš se v njeno svetlobo katera te posrka vase in si nepopisno srečen. Tako je uničil tri avtomobile, ker se je svetlobna cesta navadno končala kje v kakšnem betonskem stebru ali drevesu. Pričele so se motnje spanca. Cele noči je hodil po gozdovih ali pa se potopil v branje kake knjige, ki jo je potem recitiral na glas. Govoril si je, da ne rabi spanca v zvezek si je zapisoval ure katere je prebedel. Seveda je vse to zahtevalo svoj davek.
Propadal je dnevno . Njegov tako lep nasmeh ki je očaral toliko ljudi, je postal rezgetajoč raskav, zvenel je zastrašujoče. Najbolj so po smehu vedeli kadar je spet zapadel v krizo.
Večkrat je napadel ženo , a potem je v svojih jasnih trenutkih , ki so bili vedno redkejši, videl, da ni v redu, da ni več gospodar svojega duha in telesa se podal spet na kliniko. Tam je bil nekaj časa obiskovali so ga redno, kajti želja da bi se izvlekel iz krize je bila velikanska. Vsi so hoteli pomagati sprva niso vedeli kako a učili so se. Strah se je zalezel v njihove kosti, kaj pa če ne bo bolje. A vsi so si dopovedovali, kakorkoli bo še vedno bo isti človek bomo že nekako. Kar dolgo je bil odsoten .Ob obiskih se je zanimal kako je doma, kako gre malemu sinku v vrtcu. Njegove oči so izgubile tisti prodorni raziskujoči in kljub temu tako odsoten pogled. Njegov smeh je postal spet normalno zveneč ko se je vrnil domov. Pričakovali soda je stanje tokrat resnično izboljšalo. Vsi so bili tako nestrpni, kaj ,kako bo stanje ob povratku. Mrzlično so ga pričakovali, ko ga je žena pripeljala domov. V vseh je bilo tako veliko upanje, taka velika želja da bo, da je vse v redu. Sinek je ves vesel hodil okoli njega in komaj čakal da ga vzame v naročje. Smejala sta se in bilo je spet vse kot takrat ko še sploh niso vedeli, da ta bolezen sploh obstaja. Vsak dan je bil kot nalašč ustvarjen samo za njih. Tisto zadnje leto je bilo vse samo eno veliko uživanje. Hodili so v hribe na morje . Povsod so uživali in se veselili vsakega dne posebej. Živeli so kot da bo to večno trajalo, ali pa kot da je zadnji dan ki ga je treba izkoristiti do zadnjega diha. Veliko je bilo upanje preveliko.. Vsi so bili, kot v nekem vakuumu kot da bi si ogrnili plašč, da bi postali nevidni za bolezen , da bi se obvarovali pred njo ki je že načela življenje in bit vseh prisotnih. Upanje je bilo , da bo bolje da se je vse gorje končalo.
A se ni.
Dokler je jemal zdravila je bilo v redu potem je nekega dne po prihodu od zdravnika jasno in glasno napovedal, da je sedaj vse v redu ne potrebuje več zdravil, ker te mu samo zmanjšujejo možnost koncentracije da postaja rastlina, da postaja bebec, se ne zaveda jasno svoje okolice in sebe. Življenje ,da gre mimo njega . Da se mu moti, da bi samo spal, da je njegov libido odšel vragom žvižgat. Da hoče biti moški, hoče ljubiti in biti ljubljen , kot moški ne pa da bo imel vedno občutek, da je ljubljen iz usmiljenja. Ni pomagalo nobeno prepričevanje, da mora nadaljevati z terapijo.
Vse je bilo zastonj vse prošnje žene, prigovarjanje matere očeta in redkih prijateljev, ki so sploh še ostali. Kajti ob izbruhu bolezni so se vsi tako imenovani prijatelji udrli v zemljo. Ostal je samo eden a še ta se je v zadnjih mesecih razblinil na prafaktorje. … Ostala je žena z sinom ter oče in mati .
Pričel je uničevati. Vso elektriko je odklopil poruval žice iz stene. Nato pa pričel uničevati posodo. Najhuje je bilo takrat, ko je bil v prepričanju, da je bog.
Tri leta so bila kot da jih preživljajo v peklu. Njegove nore ideje... Šel je peš iz enega konca Slovenije na drugi konec. Brez denarja brez vsega. Nato so ga izmenično čakali z avtom da bi ga pripeljali domov. Ni pomagalo ni hotel v avto. Žena je poklicala policijo, a so lepo odgovorili: Dokler ne ovira prometa mu ne morejo nič. Poklicala je reševalce naj ga odpeljejo na psihiatrijo. Ni hotel vstopiti celo rekel jim je da so nori, da smo svobodna dežela , da lahko pešači in da mu nič ne morejo...Zdravnik pa, da ga ne more prisiliti, da se zdravi, če se sam noče..
Tako sta naslednji dan spet oče in mati se odpeljala proti središču Slovenije in vprašala tam patruljo policistov, ki so prežali na grešnike v prometu, če so slučajno videli moškega v rumenem varovalnem brezrokavniku, da je kje hodil ob cesti. In res sta imela srečo, kajti nekdo je javil da hodi preveč po sredini ceste in da mora biti, kje med dvema krajema. A čudilo ju je to, kajti onadva sta se pripeljala iz te smeri. Zahvalila sta se za pomoč in se odpeljala nazaj. Takrat sta ga zagledala, ko je prihajal iz pod mostu, kjer si je hladil ranjene ožuljene noge v Savi. Malo naprej sta ustavila avto mati je odšla do njega in mu dejala. Prišla sva po tebe. Pogledal jo je in , kot da je ni slišal ,pokleknil na mokra tla sklenil roke ter prosil:
"Prosim peljita me domov." ..Mati mu je slekla premočena oblačila ga zavila v odejo legel je na zadnji sedež in zaspal. Med tem je mati poslala SMS snahi in ji povedala da ga pelje domov. Ji je odgovorila naj jo pelje, k zdravniku, da mu bo dal zdravila. Ko je pripeljala pred ambulanto je snaha z zdravnikom že čakala , a ni hotel vstopiti. Tako da ga je potem žena peljala domov. ...
Nato se je životarjenje nadaljevalo. Ni se hotel ne zdraviti ne hoditi na vsako mesečne obiske zdravnika. In po še dveh mučnih letih, polni gorja nasilja in izpadov Je zdravnica rekla ženi naj poskrbi za sina in sebe, kajti če on ne bo jemal zdravil. Mora misliti na sebe. .. Tako se je po dobrih treh letih bolezni odselila in še čez dve leti zahtevala ločitev. Kmetija je počasi propadala .izgubil je službo, kajti bolezenski znaki so se pokazali tudi v službi. Mati in oče sta vztrajala še tri leta ob njem, sta pomagala, kolikor sta pač še zmogla , sledilo je gorje, ki se ne da opisati. Nekega dne je izginil. Tako sta ga starša razglasila za pogrešanega. Iskala ga je policija potem so ga po dobrem tednu odkrili v glavnem mestu med zdomci.... Čez tri mesece se je vrnil ..En teden je bilo stanje znosno. Bil je pri njima na hrani a drugače je živel v svojem svetu. Nato je čez poletje spet izginil. Tokrat v gore. Kako ju je skrbelo, kje je . Toda tokrat jima je neki znanec povedal , da ga je srečal, da je rekel da gre v planine...Po treh tednih se je vrnil , ves shujšan porjavel od sonca , na koncu svojih moči. Mati ga je negovala, bil je priseben, ko si je opomogel, je nekega jutra spet izginil , tokrat na morje. Bil je na morju do meseca oktobra, ko je telefoniral naj prideta po njega, ker je brez denarja in bolan. Šla sta po njega in nekaj dni je bilo stanje znosno nato je postal popadljiv in zelo nesramen do njiju. Grozil njima je , da ju bo sežgal , ponoči, ko bosta spala , da njima bo zastrupil vodo, da naj odideta, ker mu odjedata zrak. Kričal je včasih da se je slišalo daleč v dolino. Ponoči je navijal glasbo, da se je slišalo, kot bi bili na koncertu., tako je odmevalo ..Nobena prošnja ni pomagala, da bi šel k zdravniku. Nekega dne se ju je fizično lotil postalo je prenevarno za njun obstoj in zdravje sta se odselila in na hitro odšla.
Bila sta strta ,uničena . Vse kar sta investirala v hišico je bilo zaman, a to njima niti ni bilo hudo, da bi le bolezen sina se izboljšala. A bolj ko se je oddaljevalo prvo zdravljenje huje je bilo. Odselila sta se na drugi konec države , kjer sta preživljala dneve in mesece, kot v nekem brezčasju. .Nista hodila med ljudi samo drug drugemu sta bila v oporo, dokler se nekega dne nista zavedela , če se ne bosta odločila za drugi način življenja , in bosta nadaljevala s tem, ju bo potegnilo na dno. Pričela sta hoditi med ljudi in počasi, počasi so srhljive sence te uničujoče bolezni pričele bledeti. A vsi so plačali zelo velik davek te bolezni. Žena se je s sinom preselila k svojim staršem v drugi kraj si ustvarila topel dom. A poročila se ni več. Sin je končal šolanje se poročil in življenje se je skoraj po dvajsetih letih vrnilo v vsakdanji krog dogodkov.
Spet je bil mesec maj , pet in dvajset let pozneje Starša sta obiskala spet tisti kraj , s prijatelji, šla sta mimo kmetije , ki je bila vsa zaraščena s srobotom in robidami. Ustavili so se pri sosedu, ki so njima povedali, da je kmetija prodana , a nobeden ne živi tam, le ves les so posekali in ga odpeljali ,da prejšnjega lastnika ni več na spregled, da je nekje v večjem mestu da je zaživel popolnoma na novo,in da nima nobenega stika ne z družino ali prebivalci teh krajev Kot je bolezen uničila sanje o sreči , blagostanju, in srečnemu življenju, tako je sedaj tukaj vse zapuščeno in prepuščeno zaraščanju. Skoraj se ne vidi več hiša, kajti bršljan je ovil pred dvajsetimi leti popolnoma obnovljeno poslopje in samo veter še veje skozi goste veje bršljana in pripoveduje žalostno zgodbo o bolezni , zgodbo o srečni družini in izgubljenih sanjah in strtih srcih.
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar