Tudi to je življenje - Moja pred praznična razmišljanja.

  O minevanju solsticiju,in uživanju  slehernega trenutka -
Včeraj je nastopil solsticij , navadno na ta dan greva v hribe. Navadno na Uršljo goro, ali Smrekovec, pač tja, kjer je lep razgled in če le ni snega  pa na kak drug hrib.Kajti ni ga lepšega, kot opazovati sončni zahod , skoraj sredi popoldneva, ko se pogreza za obzorje čisto na drugi strani , kot pač  običajno...
 ..... Sivina , megla ki se ovija, kot lepljiva snov   vitkih brez, da ne morejo zasijati v vsej svoji lepoti. Prav čuti se , da so veje  ujete v  hladno sivino  zimskih dni. Seveda saj je  tu že solsticij najkrajši dan v letu. Kar ne moreš verjeti, da je to leto tako hitro minilo. Sama sebe prepričujem, da  se je pač toliko dogajalo, da zato teko dnevi tako hitro, da sva skoraj vsak drugi dan bila na kakem vrhu,da sva se komaj malo oddahnila, ko naju je narava spet posrkala vase, a nekako v ozadju možganov mi tiho opominjajoče kljuva, da so to leta ,čas,  EMŠO, ki ne oziraje na vse moje želje, da se nič ne spremeni , odšteva ure vedno hitreje in hitreje.  Tako človek ravno zaradi tega, znova in znova človek dela inventuro, da ohraniš in si zapomniš tiste lepe trenutke , ki so polepšali človeku dneve in ga napolnili z energijo, da te včasih ponese daleč pod nebo, da potrebuješ, kar nekaj časa , včasih kar nekaj dni  da se spustiš na realna tla in prideš k sebi. 

 Pa smo zajadrali v zadnje dni leta 2016

V teh dneh se mi dozdeva da sem se nekako poistovetila s sivo meglo, ki se plazi po dolinah in se zaleze v vse pore telesa in duše. .Potrebuješ res vso energijo, da  ti uspe , da se narediš ovinek mimo sivine, ki včasih zajame tudi dušo. Nekako ne morem zajadrati v tisto predpraznično vzdušje, kakor prejšnja leta.  zadnje tedne sva veliko hodila po dolgih hodnikih  treba je na letne preglede , med  modrimi uniformami prijaznih mož in žena, ki se trudijo za  zdravje in dobrobit ljudi.Opazuješ , poslušaš in prideš do zaključka,kar vem jaz sicer že kar nekaj časa ,  da je pravo bogastvo če   si zdrav. . 
Potem čakaš  doma, nič se ti ne ljubi, še računalnika se ti ne ljubi prižgati , malo pobrskaš po telefonu  brezvoljen, .gledaš v nebo , ko se za trenutek pokaže sonce tam med drevesi , a veš da je to samo trenutek,iluzija , ko tudi soncu ni uspelo da bi premagalo gosto meglo.

Čakaš da izveš, kako in kaj  in ko končno le poštar pozvoni,  s strahom  pismo odpreš ,  Ugotoviš da ni tako tako slab, kot si se bal , in tudi ne tako dobro, kot si upal.  A vsaj  sivo meglo je razpršilo in dalo spet voljo za naprej. Zaželiš si nekam pod modro nebo

in sonce, da te napolni z energijo in dobro voljo, ki je ve teh dneh še kako dobrodošla- . Od nestrpnosti sva hitro načrtovala pot nekam pod oblake. Na mojo goro sva nameravala, a ker sva bila šele pred tremi dnevi gor sva enoglasno dejala :Greva na POHORJE,od Grmovškovega doma ... do Ribniškega jezera, preko Črnega vrha ,do Ribniške koče in naprej na Jezerskivrh ter navzdol na Ribniško jezero. Še nikoli nisva bila tako pozno na Pohorju. Smučava ne, poletje , jesen pomlad je seveda najin čas.A letos je sanjsko vreme nad 1000 metri,skoraj greh se ti zdi da bi obtičal med sivino doline.Ko sva se peljala mimo Mislinja  nama gosta megla, ki je skoraj zakrivala naselje z cerkvijo v Šentilju v Mislinji ni obetala prav nič dobrega, a ker že iz prakse veva da so najlepši prizori tam nad tisoč metrov, morda ravno zato, ker pravijo, da tam ni več greha he he... Ko sva se pripeljala na pobočje Golavabuke sva opazila nekaj čudovitih brez oblečenih v slavnostno obleko nevest  v nežno belino, ki se je sicer stapljala še v vlažnih izdihih hladnega jutra . Srce mi je kar vriskalo od veselja, da bo do planjave Pohorja pravljično posuta v predpraznično belino. A ko sva se pripeljala malo više sva zagledala modro nebo nobenega duha in sluha o kakem ivju ni bilo videti, le pogled navzdol nama je pokazal razburkano belo reko megle ki se je , kot morje razlivalo po Savinjski, Mislinjski, Dravski in Mežiški dolini. Le tu in tam so mali vrhovi, kot otočki štrleli v nebo- Prekrasni pogledi, še posebno, ker sva bila  na soncu in zrak , ja zrak je bil kot bi bil v kisikovi komori . Z globokimi vdihi sva vdihavala to razkošje, ki ga na žalost v dolini še kako primanjkuje.

 Prvo nas sta pozdravila dva krasna psička na Grmovškovemu domu.. Mery ju je bila vesela, pozna jo še od poletja in od lani.

Nato sva lahko uživala razkošje, dasva hodila po belini snega, kjer so otroci v šoli v naravi se učili smučatiNadaljevala sva in kmalu prispela na planjavo kjer so naju pozdravile klopce in čudovito obarvana planja.Kmalu sva prispela na Črni vrh, kjer sva se slikala in se prepustila spominom. Opazovala sva doline pod nama in se zavedala, kako nama je lepo da še lahko uživava v tem poznem času, skoraj jesensko razkošje toplote.

 OBiskala sva tudi Škorjanko , ki je pokrita z smrekovim lubjem. Postavili so jo še le letos. Zelo mi je bila všeč. Prostorna in estetsko narejena.

Ko sva spoznala, da, če hočeva priti še do Ribniškega jezera, morava na pot, krenila sva skozi gozd med planjavami suhe jesensko   obarvane trave in se počasi prepuščala nekemu čarobnemu vzdušju, ki ga lahko da le gorski zrak, sonce in modrina neba. Vedno znova pa nama je pogled uhajal enkrat na levo enkrat na desno stran v dolino. Prav za prav sploh n bilo razlike, kamor si pogledal je bilo vse belo, Čez nekaj časa sva prispela k zajetju nad Ribniško kočo, ki pa je bilo zaledenelo. Sploh nisva pričakovala ledu Malo sva se zadržala tu in stekla po strmini h krasno osvetljeni Ribniški koči. Tu sva pojedla kosilo iz nahrbtnika in se predala sončnim žarkom. Prišla sta še dvakrat dva planinca, ki so pa bili razočarani, kajti koča je bila zaprta.. No   naju to ne moti, kajti vedno imava s seboj jedilnico ALA nahrbtnik. Vsi so se kar hitro odpravili naprej midva pa sva se "martinčkala" še kajti na voljo sva imela čas vsega sveta, kakor sva se šalila, hotela sva užiti vso lepoto tega čudovitega dneva sedela sva nekaj časa na klopi pred kočo

Nato pa nama ni preostalo drugega, kot da se tudi midva odpraviva naprej po makadamski cesti na preval in nato po strmini na Jezerski vrh, kjer sva se sicer ustavila, a ne za tako dolgo, kot prej  na koči. Poslikala sem dolino in vrh nato pa sva se spustila navzdol k jezeru

kjer sva si privoščila malo daljši počitek prav za prav sva uživala v miru tišini in spokojnosti. Če bi človek imel več časa bi se prepustil meditiranju.

.. Blesteča gladka ploskev , ki se je bleščala v soncu je bilo neko novo doživetje. Nisva pričakovala ledu na jezeru, čeprav je normalno, da se v teh dneh in hladu pojavi tudi led. Bilo je neko novo doživetje. Seveda sva se tudi tu slikala, za spomin na ta pozni letni čas.naNazaj grede sva se ustavila in si privoščila malo sončenja na klopci , ki so bile prijetno tople.Nato pa sva pohitela mimo zaledenele poti, ki vodi na Lovrenška jezera, kjer sva pred dobrima dvema mesecema  hitela v gozd pred dežjem in  blestečimi bliski v zavetje dreves. A midva sva šla na desno  navzgor mimo verzov  Janka Glazarja 

Odpravila  sva se nazaj proti Jezerskemu vrhu, kajti sonce se je vedno niže  spuščalo nad obzorje.kajti čeprav je ura bila šele nekaj čez tri popoldan sva imela do Grmovškovega doma uro in pol. pohitela sva mimo malega jezerca, ki pa je tudi bilo zamrznjeno in nato po krožni poti nazaj na Črni vrh .Pa še sončni zahod sva hotela vsaj malo ujeti. Nebo se je rahlo obarvalo in vedno bolj žarelo. Dokler ni utonilo v megli tam nekje za gorami. Megla se je rahlo obarvala. V skrivnostni večer , ki je pobarval pohorsko planjavo se mi je za vedno vtisil v spomin. je kmalu zatem nastopila tema in nato je nebo zažarelo v tistih sanjskih barvah, ki

postanejo srhljivo lepe 

Prispela sva na parkirišče Grmovškov dom

je bil še rahlo razsvetljen,

midva pa sva se počasi odpeljala ,, kajti med tem ko naju ni bilo so na novo obnovljene  ceste posipali, z soljo in peskom, kajti noči so tu na strmini Golavabuke, spolzke. Midva pa sva polna lepih  vtisov in napolnjena s svetlobo in dobro energijo, ki bo nama pomagala še v teh kratkih dnevih, dokler se ne bo spet pričel dan daljšati  in bomo avtomatsko polni energije in dobre volje v lepšo danes in lepši jutri.  Želim vsem lepe praznike, vesel Božič ter sreče, zdravja in osebnega zadovoljstva polno Novo leto 2017...

Naj bo veselo, naj bo srečno lahko tudi malo grešno, 

naj bo šegavo , zdravo , iskrivo , zadovoljivo, skratka naj bo večno

želim vam, da bo SREČNO!!!!