Spomini starega gojzarje! Cvetoči Bohor-1 del-Veliki Javornk 1023

, 

Kot že nekaj let zapored se ta čas , konec maja, aliv začetku junija vedno znova in znova vračava na Bohor---

Navadno greva iz kraja Lesično, kjer se ob pogledu nazaj vsa očarana ustaviva ob pogledu,ki se nama nudi na polje in kraj Šentvid pri Planini, ki je zjutraj ves čaroben v jutranji svetlobi... Ta pot,je meni zelo všeč  čeprav se kar vleče. A toliko lepih debelih mogočnih dreves ob poti, pa cvetja in seveda navadno vidiva kar nekaj srnjadi ob poti..Če obiščeva več krajev potem se peljeva do žage , kjer občudujeva debelo deblo,

 Pred leti je bil tu tudi čebelnjak, . Kako lepo je bilo prisluhniti razigranim čebelam, ki so se pasle na travniku ..Včasih so naju razveseljevale čebele ob robu gozda a sedaj jih niveč

Letos sva se pripeljala do tod. cesta razširjena , utrjena, ni več takih lukenj..Deblo je še vedno na ogled, seveda sva občudovala njegovo debelino..

pod streho in prekrasno drevo na jasi.   ali pa do razpotja, kjer se je tale cvetlica, kar ponujala da jo slikam Torej , da ne bom preveč nostalgično se ozirala, nazaj sva se tokrat vsa vesela. peljala po avtocesti, kjer je naju navdušil prekrasen sončni vzhod. 

Že to je  za naju bila dodana vrednost jutra. No tudi če ne bi bilo sonca bi isto šla, a vseeno je čisto drugače, ko vidiš, da ti tudi narava "gre" na roko.Sicer sva bila tokrat malo bolj pozna , kot običajno, , kajti navadno sva sončni vzhod doživela v Lesičnu , a 

sva potem toliko hitreje zakorakala po poti navzgor

Zelo dobre volje sva bila.  Kadar sem tako prešerno razpoložena navadno si vedno zapojem kako pesmico. Navadno narodno, ali pa tudi ne...Tokrat sem zapela staro pesem, ki jo je velikokrat pela moja mama.:

-

Zgodaj zjutraj prišlo, sončece je k meni

Reklo pojdi z mano greva v gozd zeleni

Reklo pojdi z mano, greva v gozd zeleni.

-
Pa če pride škrateljc v suknjici zeleni.

In če strah me najde, kdo bo še pri meni

In če strah me najdee , kdo bo še pri meni.

-

Sam nebeški bogec te zaziblje v sanje, 

da strahov ne vidiš, da ne misliš nanje, 

da strahov ne vidiš , da ne misliš nanje.

_

                                              Pa sva šla po  gobe v gozd, ej navsezgodaj, 

                                                klanjale se smreke , dobro jutro bog daj,
                                                    klanjale se smreke , dobro jutro bog daj.

                                                                          .....

Za trenutek se mi je osvežil spomin iz rosnih otroških let, ko smo sedeli zvečer pred hišo , meseca junija, ko so na nebu zažarele prve zvezde, okoli nas pa so se pričele spreletavati kresnice. Topel večer je bil poln  vonja posušenega sena, ki smo ga ta dan spravili  na senik  ..Mi pa smo peli narodne pesmi , se šalili, nato pa utrujeni , a zadovolji odšli spat...Ja bilo je lepo ...

--

                                                       Sedaj pa spet v resničnost in lepoto tega pohoda...  Toliko ptičjega petja, posebno kukavica je tako vneto kukala pa cvetja ob poti, ja sva že videla da je bilo veliko čemaža, a toliko , kot letos vsekakor še ne

Ja ni kaj, všeč nama je to pogorje. Poti niso ne vem kako zahtevne, ptičje petje, 

potem mogočni mešani gozd, skratka za ljubitelje narave , prava radost hoditi tu naokoli.  Bila sva sama , razen ptic nisva slišala (videla) nikogar- Ja sem potem zvedela da so tudi medvedi tukaj... No oni imajo svojo pot ,prav tako midva 

Pogled na levo polno belih glavic čemaža--Naju je čudilo, da ni bil vonj po čemažu močnejši, a sva oba dejala da še ni  na koncu cvetenja, kot sva ga doživela na Stolpnku na Konjiški gori lani ko je bil duh tako močan da sva imela vtis, kot , da sva prepojena z njim...

Prav zaprav na obe strani  poti je naju spremljalo, kontrastno bleščeče drevje , s podrastjo čemaža---

Počasi sva se približevala  najnemu prvemu ciljuVelikemu Javorniku 1023 m

Vesela sva bila, da sva spet tukaj. Nazdravila sva  , z željo da se še vrneva naslednje leto--

Do razpotja, kjer gre ena pot na Lisco, kjer smo mi pred mislim, dapred  43 leti šli iz Kumrovca do Zidanega mosta z otrokoma. Nepozabni spomini 

Poslikala sva se , se vpisala, ter se sprehodila do preže in nazaj, nato pa sva kar hitro zapustila ta drugače tako prijazen vrh.Prvič je pihalo... No leta 2018 sem se z lahkoto povzpela na vrh stebra, a sem že takrat dejala , ko bom malo "starejša "da se bom prislonila zraven. Torej sem sedaj na tej točki. ;D  Pa niti nisem poskušala ...Ha ha čeprav bi še najbrž lahko zlezla na vrh le da z malo več truda...

A kljub temu sva bila dobre volje, saj ne moreš biti drugače, ko pa te napolni lepota in dobra energija...

Kot vsako leto sem tudi letos , komaj čakala na metulje Črnega Apolona , a bil je samo eden. Pa še ta je bil , tako tesno pripopanob stebelce trav, kajti pričelo je prav pošteno pihati..Tako da sem mislila, da ga ne bom mogla posneti, kajti trava je tako valovila, kot bi bila na barki...

 A ker sva še imela nekaj ciljev v načrtu sva hitro pohitela navzdol...Ker na vrhu Javornika nisva nič sedela sva si privoščila počitek nazaj grede. do razpotja 

Nato pa sva pohitela navzgor na vrh Velikega Koprivnika , a o tem naslednjič

p-p-