Ko se tako voziva po tej naši deželici zadnje čase opažam da je ob cestah malo avtoštoparjev ,ali pa sploh ne več. Ali bo tudi ta stvar počasi izumrla..
Vem časih so ob konicah dneva, kar vrsti stali z napisi kam kdo gre..Seveda se stopajo,nekateri imajo to že v krvi.
Seveda se še tu in tam najde kak štopar še zadnjič zaustavila starejšemu možakarju ki se je peljal sosednji kraj ampak to so bolj izjeme., kot pravilo
Jaz sem štopala samo dvakrat v življenju. Enkrat iz Bleda v Bohinj in enkrat v Logarski dolini od srede doline do Rogovilca v Solčavi.Obakrat sta bila avta znamke Volkswagen.
Torej tako so spomini.
Spomnim se mojega prvega štopanja iz Bleda v Bohinj ,a nisem bila sama . Z mano je bila moja mama, ki sem jo za njen rojstni dan v zahvalo povabila, na tridnevni izlet po Sloveniji v Ljubljano, ki sva si jo malo ogledale, potem na Brezje Bled,Blejski grad Bohinj in Postojnsko jamo.
To je bilo leta 1964 ravnokar sem se vrnila domov iz tujine ,pa sva se odpravile na pot do Ljubljane z vlakom ,naprej pa z avtobusom do Brezij, od tam pa spet z avtobusom do Bleda ,takrat še ni bilo toliko avtomobilov ,no tudi avtobusna povezava je bila bolj tako,tako Skratka zamudili sva javni prevoz. Ko hočemo prečkati cesto vidiva , da v smeri za Bohinj pelje proti nama inavto znamke Volkswagen ,hitro dvignem roko in začuda ustavi.Vprašam če gre v Bohinj in naju vzame s sabo ?
Seveda ,odgovori.. Mama se je vsedla zadaj ,jaz spredaj, zraven šoferja, odpeljemo se.. Malo smo se o pogovarjali nato pa..
Nikoli ne bom pozabila te vožnje nekaj časa je peljal počasi potem pa kot bi bil Niki Lauda stopil na plin..No tudi avtov je bilo takrat še manj. ..Jaz sem samo še to slišala zadaj, kako moja mama potiho moli, mene ,ni bilo strah če njega ni tudi mene ni .
Šoferju je šlo na smeh ko je slišal, kako mama potiho moli in pravi :Bog pomagaj in samo to daj,da bomo celi prišli na cilj.
😁😁😁
No vse se je srečno končalo z zahvalo in smehom..Nato sva prespali v Bohinju in naslednji dan se odpeljali z avtobusom v Postojno
.Ona se je prvič peljala v avtu. Ko pa smo prispeli v Slovenj Gradec pa sem naročila taksi,ki je naju pripeljal bliže domu.A vseeno sva se morali potem dobre pol ure iti peš do doma .Ja tudi Taxi služba je že bila, ceste pa še ne povsod ..😁😁
Drugo avtoštopanje pa je bilo že z možem . mislim da leta 1969 leta. Z avtom Fiatom 750 fičkom sva se peljala do Rogovilca ,nato pa skozi Robanov kot se povzpela na Korošico in na Ojstrico,ter potem nadaljevala čez Planjavo do Kamniškega sedla,kjer sva prespala ,ter se naslednji dan povzpela na Brano Turško goro ,Skuto ,Kokrsko sedlo kjer sva prespala naslednji dan Grintovec ,Kočna , s Kočne pa navzdol,kjer sva nameravala prespati.Spomnim se melišča proti Češki koči , ko so se nama noge vdirale na melišču.
Ko pa sva prispela pozno popoldan do Češke koče, kjer sva nameravala prespati.pa je bilo vse polno,zasedeno ... neka planinska skupina je imela tečaj. Pa še veliko ostalih planincev je bilo ..Nič nama ni drugega kazalo ,kot da greva naprej.Malo sva se okrepčala .ter jo mahnila naprej čez Križ do Okrešlja.Ze dolgo je tega,a se še v živo spomnim kako je naju bilo strah,ko sva se spuščala že s Križa navzdol ,ko so nad nama gamsi sprožili kamenje in sva se midva prav prilimala k steni da je kamenje padalo mimo.
No na Okrešlju se takrat sploh nisva oglasila,ampak sva dejala greva naprej pa do avta.Greva kot avtomata po cesti po Logarski dolini, mracili se je že. Ko pripelje za nama avto znamke Volkswagen in ustavi..Ali vaju zapeljem..Jaa prosim..Spravil je naju na zadnje sedeže,na sovoznikovem sedežu je namreč sedel pes,mislim da je bil Nemški kratkodlaki ptičar...Spomnim se kako se je peš nagnil na ovinkih.
Skratka zelo srečna, zelo hvaležna sva bila,res je bila dogodivščina.No ta druga vožnja, prav za prav ni bila avtoštop,ker je sam ustavil prej,kot pa sva dvignila palec. Sva pa nameravala.. No samo to še naj dodam,ko je naju pripeljal do Penziona Rogovilc ,sva sprva mislila se usesti v avto in odpeljati domov Sva pa se odločila drugače, bila sva utrujena , po večerji sva prespala ,ter se naslednji dan spočita vrnila domov.
Skratka se včasih zgodi ,da kakšna stvar, kak dogodek obudi že davno pokopan spomin,kar naenkrat ugotoviš da če se malo potrudiš in s skupno močjo lahko osvežiš,trenutke ki so nama polepšali in popestrili davne dni..
P.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar