SPOMINI STAREGA GOJZARJA-NOTRANJSKA 1

 

 -SLAVNIK -Prvi  S- 

Ta del naše dežele sem, sva obiskala že seveda velikokrat , a navadno  druge kraje , kot so Postojna, Dutovlje, Lipico in še kar nekaj teh predelov. A to je bilo še prej,ko smo še hodili v službe , sedaj kar pa od leta 2013 fotografiram in in delam fotozapise pa 3x... 

Tako je nama   te majske dneve   končno  uspelo, da sva uresničila že dolgo načrtovan pohod na Slavnik 1028m .Ja Slavnik, na vseh vrhovih, kjer sva gledala smeri kažipotov in videla Slavnik, sva vedno dejala, Ja tu še morava iti.. A vedno pride kaj vmes ... Tokrat pa obiščeva Slavnik, Snežnik, Sviščake 

in..-ali 3x SSS, VSE SE ZAČNE NA S  sva dejala, kar bo več  je samo obujanje spominov, osvežitev in obenem slovo od vrhov v tem delu naše prelepe deželice..

Kadar greva na Notranjsko, se vedno potrudiva, da obiščeva več krajev,,ali vrhov kajti  je kar oddaljeno od naše doline.Ob tem obiščeva prijatelje na tem delu Notranjske (tudi sedaj je bil tak namen, a žal je prišlo do nesporazuma med datumom obiska)

Ko sva leta 2013 prvič šla na Snežnik, sva grede obiskala še prijateljici v Ilirski Bistrici, potem se odločila še za obisk Nanosa  ,ter nato zavila v Logatec , kjer sva obiskala prijateljico , potem pa se še odločila  za obisk Lubnika,ter Starega gradu nad Smlednikom in se zadovoljna vrnila domov.

Drugič sva leta 2018 obiskala vrh Snežnika 1776 m,  Mašun,kjer imajo zelo dobro gostilno z slastno hrano..Nato grad  Snežnik, ter se preko Loške doline , kjer je zelo lepo , ter   Cerknice povzpela na Slivnico, z namenom, da  obiščeva čarovnice, ki jih  sicer nisva srečala .prav nobene ,a sva se kljub temu , tako zabavala, kot le malo kje .nepozaben je ostal spomin na sončni zahod na Slivnici

Hotela sva še iti na Cerkniško jezero a je bilo povsem izsušeno ,le tu in tam kaka mlaka je nakazovala da je to jezero saj tak ki je bil pogled  s Slivnice..

Tako sva  se naslednji  dan  vrnila domov.

Tokrat je bil načrt da prvo obiščeva  vrh  Slavnika, 1028m  ter se nato zapeljeva na Sviščake,na kosilo in prenočitev , kjer je nama bilo  vedno  zelo všeč. Lani sva celo načrtovala da bi dopustovala na Sviščakih,a je potem načrt propadel..

No kot že rečeno vedno se veseliva obiska tega dela naše prelepe dežele...

Že okoli dveh sva se odpeljala od doma , ni bilo prometa in kmalu pred četrto uro zjutraj sva se že pripeljala do kapelice kjer naj bi bilo parkirišče, a garmin je naju trdovratno usmerjal naprej , vodil še naprej , po makadamski cesti do rampe kjer sva parkirala..Ta lepotec je na spodnji strani ceste opozarjal da ta predel čuva on...

Čeprav sva bila v bližini morja ,je bilo tako hladno tako da sem se oblekla kot bi bila blizu 2000 metrov.

. Že doma sva se zmenila da bova šla po položni poti.. a najti to pot je bilo pa vprašanje...Ja noč ima svojo moč sva se šalila...

Če sva hotela slediti napotkom ki sva jih skopirala na hribi.net bi morala iti  nazaj po cesti  do avtobusne postaje in prometnega znaka ter navzgor.

Sva čakala nekaj ,časa da bi le odločila kje ,kar   naenkrat pripelje mimo mini avtobus no ja bila sva na avtobusni postaji sem pomahala je odprl sem ga vprašala za pot, bil je zelo prijazen in je nama lepo, razložil kod in kje gre pot navzgor.Tako sva krenila navzgor od začetka po res lepi potki ob kateri so zanimive table s prekrasnimi verzi.. takrat sva še  bila trdno prepričana da greva po položni potiRahlo se je že pričelo daniti nebo je dobilo tisto ne določeno barvo, midva pa sva že hitela naprej po potiki se je razcepila midva sva šla po desni strani navzgor.pogled nazaj je sicer pokazal da pot ni tako položna, čeprav sva midva 😁😁bila še prepričana, da še vedno hodiva po položni poti.A midva , kot večna optimista sva se še zabavala , da niti ni tako strmo, kot sva letos že hodila prejšnji mesec.

Še malo više je pot postala prav skalnata sicer je meni to bilo zelo všeč varno lahko hodiš po teh ploščah  podplati se lepo oprimejo skale..

Vedno bolj strmo je postajalo, takrat sva že vedela , da nisva na položni poti, a je bilo ob poti toliko cvetja .da je nama bilo vseeno ali je strma,ali položna pot. od dišečih šmarnic, timjana , tu in tam že odcvetelih potonik,

skratka toliko cvetja in to že v gozdu,z zanimivo oblikovanimi drevesi 

 tako se je nadaljevalo do vrha.

Kar pozabiš na strmino.

On  si je večkrat vzel malo premora, kajti nagajala mu je  bolečina  krča v nogi, ki pa se je proti vrhu umirila...Že pred leti je imel probleme s krči,ki pa so se za nekaj let potihnili....sedaj pa občasno se spet pojavijo,kljub preventivnim ukrepom... Upava, da  je to spet samo začasno.

Tu in tam se mu solidarnostno pridružim.Tudi on se meni, kadar mi hrbtenica odpove poslušnost... ja je že tako, je treba deliti radosti in težave eden z drugim, je potem kar laže iti naprej skozi življenje...  

zelo sem bila presenečena koliko irisov

 je bilo  na kamnitih tleh  in v skupinah

ob takih prizorih vedno pomislim s hvaležnostjo nato, kako sva lahko srečna in hvaležna, da je nama dano še videti lepoto vrta  Matere narave..

Tem belim lepoticam ne vem imena,  a sem jih prvič že videla na Matajurju -Toliko jih je bilo že v gozdu, a više sva se vzpenjala na čistini pa sva bila naravnost očarana na številčnostjo in seveda na lepoto,

 ko jih je zjutraj prvič poljubilo sonce 

Skratka taka paleta barv... Ja meni je všeć pisanost, pestrost , raznolikost cvetov. Bolj kot pa samo ena vrsta. 

Ter narcis

Počasi sva  se vzpenjala, če tudi  bi se lahko, bi ne mogla,oziroma hotela iti hitreje, kajti toliko lepote, si je treba ogledati in vtisniti v spomin.pot se je včasih za hip položila ter se potem spet vztrajno vzpenjala,   postajalo je vedno topleje seveda od hoje..Pihal je rahel vetrič , ki je nama  kar prijal ....Potem pa barvne odtenki vseh nians, isto cvetje ,

drugi odtenek 

Potem pa so zadišale šmarnice, ne ena ampak vse belo jih je bilo med zelenimi listi. Prav opojno je dišalo..

Vedno svetleje se je redčil gozd , kmalu sva potem prispela na travnato planjavo.

 Mislila sva da , ko bova prišla ven

 iz gozda 

Bo bolj položno,

kot je na primer Uršlja gora, ko prisopihaš na vrh ,da je potem čez vso goro ravna planjava... 

 A sva še kar nekaj časa hodila , a nama ni bilo žal, da je bila strmina, kajti tako čudovit pogled se nama je nudil naokoli , le zelo velika škoda je bila da je bil razgled precej moten, .... Pa še tako je, da sem pomotoma vzela napačen  fotoaparat  na vrh s seboj... Tako sem nekaj slik sicer naredila z aparatom druge pa z mobitelom. Zato so pač slike take kot so. 

Pogled na morje barke , ladje je bil bolj, kot ne v megli

A kljub temu , slabi vidljivosti je bil občutek prostranosti enkraten. Potem mir ter vroče sonce, in nežen vetrič,  ki pa je dajal občutek rahle ohlajenosti zraka okoli naju.

Mislila sva , da je koča odprta. Žal je bila zaprta, baje obratuje samo ob vikendih. Škoda, je pa  nama pojasneval planinec iz Kopra, da baje imajo takrat tako dober jabolčni zavitek in joto... Ja že možno  a kaj je nama to pomenilo...Nič!Tako sva si postregla Ala Cart iz jedilnice nahrbtnik. Ta naju še ni nikoli razočaral. Je naju izučilo, ko sva hodila pred leti čez Pohorje (no tam je samo en dan v tednu zaprto) pa sva ostala  skoraj brez  hrane. Še dobro da sva imela s seboj zlato rezervo...

Obhodila in poslikala sem jo ter prebrala vse na vseh tablah in se potem napotila par korakov po stopnicah navzgor na vrh

Ja napis pove vse. Je pa škoda. Sva srečala vsaj  30 podnikov iz Jesenic, ki so se veselili postrežbe na vrhu Slavnika.Kar pobesili so se jim nosovi, ko sva povedala da koča ni odprta...Na sploh je bilo zelo veliko planincev ta dan. Res pa je , da sva večino srečala, ko sva se midva že vračala. Spet se je pokazalo , da je kar pametno če greš zgodaj na pot... Tudi z vrha na drugo stran je prekrasen pogled. čeprav bolj meglen...

Ja  uživala sva na vrhu, se slikala za spomin se ve ha ha

Oba zadovoljna, da sva tu... Nato pa sva se vrnila navzdol do koče, kjer je medtem že prišlo par planincev. ki so uživali na soncu, tudi midva  sva si vzela čas.  

ter se nato vrnila po isti poti navzdol

Kjer sva uživala v šopkih raznega cvetja ..Ja je že tako , da vedno bolj opažava podrobnosti ob poti.. Ter se potem, ko sva prispela do vasi  napotila po makadamski cesti do avta, takrat pa sva videla, da če bi zjutraj šla kar naprej od rampe bi bila na pravi položni poti. No ni nama bilo žal, da sva šla po strmi  skalnati poti navzgor. Sestop je bil veliko lažji kot pa pot navzgor...Pa še tako je, zakaj pa ne, dokler še lahko. Vedno bolj opažava da bova počasi "prešaltala" na travnate manj strme poti, kot je na primer Smrekovec, Pohorje, Lepenatka , Menina planina,ter seveda  Koralpe in Svinška  planina v Avstriji   in ja saj je kar nekaj teh lepih planjav, ki kar kličejo k obisku

Zapustila sva to lepo  urejeno  vasico  Podgorje

s prijaznimi ljudmi 

Ter se odpeljala najinim dogodivščinam naproti,proti  najinemu drugemu cilju... A v tem v naslednjem  nadaljevanju...

p.p.