SPOMINI STAREGA GOJZARJA - NOTRANJSKA 2

                                                                   SVIŠČAKI -2 S

Kot že rečeno v prejšnjem zapisu. sva se odpeljala  nazaj po lepih ravnih cestah, proti najinemu naslednjemu cilju. Sviščakom, kjer sva, se že veselila kosila ter nameravala prenočiti , ter naslednje jutro se povzpeti na Snežnik .Na Sviščakih je nama bilo vedno všeč. 

Med cvetočo pokrajino sem se ozrla še zadnjič na najin pravkar obiskani vrh, od katerega sva se kar hitro oddaljevala..

Zanimivo. Bo treba naslednjič malo obiskati te kraje... Kar nekaj sem že slišala videla in brala o njih...

Zelo mi  so mi  bila všeč  drevesa ob cestah..Tega pri nas ni tako veliko..No ja tu je tudi veliko bolj vroče....

Mimo  krajev z zelo zanimivimi imeni,ter  mimo krajev, kjer smo se v davni preteklosti ustavljali

ob cestah in po pokrajini je bilo vse belo od cvetočih akacij.Letos bodo čebele imele pa res dosti bere. Danes je ravno dan čebel, naj jim bo res cvetoče poletje ..Brez strupenih škropljenj .

Pa spet sva na tako ravni in gladki cesti.. Ja ni kaj na jugu imajo lepše ceste, kot pri nas. No vsaj nekje...

 

Pa seveda cvetočih travnikov. Me je kar zamikalo, da bi se ustavila in si dodatno napasla oči ob teh rumenih cvetovih 

že od daleč sva videla zvonik sv. Petra v Ilirski Bistrici, ki se je dvigal nad strehami hiš..

Tudi ob cesti je bilo zelo veliko cvetočega cvetja--

Pa mimo pisanega vlaka , ki je čakal na .....pelji me vlak v daljave...

Pa sva tu... Prvič sva zgrešila ta smerokaz , o ja sedaj pa že na pamet veva kje  se zavije...

Tu se

 vedno ustaviva. Sicer navadno vedno, ko se vračava, kajti dosedanji pohodi  na Snežnik so bili vedno zelo zgodaj, tako, da sva se še po temi peljala tu mimo. A nazaj grede se vedno ustaviva. Tudi tokrat sva se...

Tudi tu se je okolica spremenila..

Nato pa sva se peljala mimo  dreves borovcev , ki pa so ponekod čisto rjavi, sva se spraševala , ali je kaj narobe z njimi ..

Bila pa sva zelo pozitivno presenečena. Kajti cesta na Sviščake je sedaj tako lepa, ja pred štirimi leti sva bila zadnjič tukaj in se je kar precej spremenilo.Tako , da sva bila na nekaterih mestih skoraj prepričana , da se peljeva narobe... A je bilo prav ...

Ko sva končno prispela do Sviščakov, žejna lačna, sva komaj čakala , da se okrepčava odpočijeva in uživava tu kjer je nama bilo vedno včeč.

Pred kočo je bilo parkiranih nekaj motorjev ter par  avtov   pod senčnikom so sedeli gostje ,

ki so se živahno pogovarjali o kačjih letinah. Karkoli naj bi že pomenilo to...

Vrata so bila odprta, vstopim glasno pozdravim, nobenega odgovora. Nato pa le vprašam, enega gospoda pri mizi, kje je oskrbnik... Ta pokaže na drugega moškega, ki mi razloži, da trenutno ni nkogar, da dela na ure, a da bo najbrž čez kakih pet, deset minut prišla... 

Tako sedaj pa imava... Nekaj časa sva premišljevala kako in kaj naprej. Hodila sva sem in tja v vročini , žejna , lačna kaj se če..:Višja sila bi rekel kdo!!

.Če ne bi bila trdno odločena da greva na vrh Snežnika, bi se najbrž, kar takoj odpeljala naprej proti Cekniškemu jezeru.... 

A ker sva zatrdno bila odločena da greva na vrh Snežnika , ker sva že tu ,mož kar naenkrat  predlaga: 

"Kaj pa, ko bi  kar danes šla gor..."

Sicer se je meni že pričela oglašati rahlo zbadanje v hrbtenici, a sem si mislila, če je on pri močeh in volje sem vesela, da greva naprej..

 Torej sva se odpravila po lepi makadamski cesti in  takoj videla da se dvigava, kajti drevje je imelo tisto nežno spomladansko barvo. Nekatera drevesa  pa so bili listi  še v popkih..

bil pa je tako čaroben pogled,kot da se je čas zavrtel nazaj

Zelo nama je všeč tukaj... Ko je še najina psička Mery hodila z nama smo tukaj vedno ostali nekaj časa...Posebno lepi so prizori, kadar se prameni žarkov prebijajo skozi krošnje košatih bukev 

tukaj sva že od daleč videla da je koča na Snežniku zaprta --_No nič novega . Kajti kadar sva bila na vrhu je bilo vedno zaprto. Sva bila pa meseca avgusta , ker je pohodnik, ki sva ga tokrat srečala dejal, da je julija in avgusta odprto skoz.... Midva to nisva dočakala..

Kakor koli midva se ne zanašava več na koče, ali so ali niso odprte . Vsaj tam ,kjer so jih prevzeli privatniki tam je odprto, kar pa je pod planinsko zvezo pa je bolj slabo...Ob konicajh je dela precej, plača pa bolj slaba , tako , da se od tega ne da živeti. Zato pa je pomanjkanje osebja na planinskih kočah.

.. Nadaljevala sva pot in pri Kapetanovi bajti , srečala kar nekaj planincev, ki so se že vračali z vrha Snežnika... Vprašala sem jih, če piha na vrhu, a mi je v italijanščini odgovoril Non capito,

Sonce je še kar pripekalo, ko sva se okoli tretje ure popoldan napotila po široki makadamski cesti prvo do prostora kjer je vedno nekaj drv, da  lahko neseš na vrh , eno poleno , ali dve...

 He he,na zavetišču pod Špičko je bilo včasih tako,če si prinesel poleno si dobil potem čaj gratis.Hm tu pa je zaprto...  

ja tu listi šele poganjajo

midva pa sva korajžno predvsem pa trmasto prepričana, da bova uspela priti na vrh Snežnika. Ta vrh je nama zelo všeč, predvsem z obilico cvetja, čeprav je bolj kamnit, cvetja nikoli ne manjka. Vem kako sem uživala prvič in tudi drugič pon pogledu na prekrasne planike,vrh in pot pa naju je   očaral   s prekrasnim razgledom, na čudovite Snežniške gozdove , ter seveda se vidi daleč naokoli ... A sva že vnaprej vedela da tokrat vidljivost ne bo ne vem kako lepa... 

Kar hitro nama je šlo do razglednega prostora, kjer sva imela pred očmi najin cilj ,kjer sva se okrepčala in odžejala... Ja tokrat bi se nama res slabo pisalo , če ne bi imela s sabo zalogo hrane in pijače..Ti tudi denar ne koristi če ostaneš pred zaprtimi vrati....

 Naju je dohitel domačin  planinec, ki sva ga potem še enkrat srečala, smo se pošalili, če se še enkrat srečamo gremo na pijačo... Je pa s smehom polresno  dejal; Bolj težko bi bilo iti piti,  ko pa je povsod vse zaprto.. Bi se človek smejal a nekako s trpkim priokusom.....  

Torej do tod danes ,

naprej naslednjič, Kakšna  je bila pot na vrh in kako čudovit popoldan oz večer sva preživela na vrhu in pobočju Snežnika...Zelo pravljično slovo.. Neprecenljiva preizkušnja ... Sicer naporen dan, a bo dan med tiste  spomine, ki ogrejejo srce in dušo, še čez dolgo časa...

p-p-