SPOMINI STAREGA GOJZARJA-Notranjska-3

Snežnik 1796 m- tretji S-

Kot že zapisano v prejšnjem zapisu sva se okoli tretje ure odpravila naprej na vrh ki je naju . že kar ljubeče vabil .. A sva si vzela čas pri veliki mizi .ter se seveda potem le odpravila naprej vabil v svoj objem.. prav z veseljem sva pogledovala bleščečo kočo

in če sem jo približala z aparatom sem imela vtis, kot da stojim pred njo..Midva pa sva že nadaljevala  pot mimo table

ki nas obvešča da smo prišli v  botanični rezervat Snežnika ...

s prekrasno srebrno patino časa 

malo više se je kot je že klasika on vsedel na to ozko klopco, z obžalovanjem sva pomislila na najino spremljevalko Mery, dolgih deset let naju je spremljala skoraj po večini vrhov in planjav. Tudi tukaj je bila vedno z nama. Prva je vedno skočila na to klopco, potem pa se ji je še on pridružil.. 

Malo više je naju pozdravil šopek rumenega cvetja prav razveselila sem se ga 

Midva pa sva že "hitela" ha ha po kamniti poti... Tu in tam je bila senca, a večinoma sva hodila po popoldanskem soncu, ki je privabilo metulje da si ogrejejo kri in krila , ter še kaj. za skupno druženje in snubljenje...Bilo je videti da je trenutno predigra na sporedu...

Prvič sva šla gor popoldan in ja je razlika med jutranim in popoldanskim pogledom na bogate bujne prekrasne Snežniške gozdove... Ni bilo tako jasnega pogleda, a vendar sva neizmerno uživala v teh pogledih. Ter se pogovarjala , da je tu dom divjadi vseh vrst, tudi medveda. Nama je pohodnik povedal, ki je res velikokrat tu gora da ga je že večkrat videl, da ga je prvič presenetilo in se je ustrašil, a potem je dejal, se navadiš. Saj gre svojo pot...

midva pa sva hitela napej, res pa je  da sva si vzela večkrat kratek premor. Včasih zato, da sva opazovala prekrasno 

cvetje ob poti, včasih zato da sva iz polnih pljuč vdihavala omamni vonj borovega  ruševja, včasih pa seveda tudi zato, da sva obujala spomine, tukaj sva zadnjikrat videla ob povratku črnega gada ki se je ravno ogreval nad potjo.Poslikala sem ga in odhitela za njim in Mery.Tudi zato sva se odpočivala da sva si malo regenerirala že kar porabljeno energijo , ki je bila tik pod limitom tega dne. A tolika  razkošnost belih cvetoh je naju presenetila. Sprva sva mislila, da je to velesa...On je dejal, ko je cvetove videl od daleč da so jagode...

Potem pa jih je bilo vedno več...Prav bleščale so se v soncu

Cvetovi res veliki, skratka nič drugega nama ni preostalo , kot da uživava ob njih. Sva jih pa prvič videla. Kako so se bleščali v soncu in višje kot sva bila večji in lepši so bili cvetovi. Ja sem naredila kar nekaj posnetko, ko pa so prav čarobno privabljali pogled...

tako lepi so bili parobki kot male blesteče zvezdice ob poti.ob katerih so uživali krilatci planin...

Dvigala sva se vsa vesela , da nama kljub  vsemu kar dobro gre... S sončnega pobočja ,sva opazovala zaplate snega tam na drugi strani hriba 

Ja sneg se kar dolgo zadrži tudi tukaj

Tu in tam nama je pogled se dotaknil  vrha ... Čutila sva veselje da ga bova, če bo vse po sreči,  bova  kmalu  na njegovem vrhu

a se nama nikamor ni mudilo ,

Prehitel je naju planinec, ki je pravil, kako nam je lepo, ko imamo okoli naše doline toliko vrhov.Če on hoče k nam pa se mora voziti kar nekaj časa. Potem pa smo se zedinili, da se nama isto to dogaja, če hočeva sem morava kar hitro oditi od doma , da lahko izkoristiva maksimalno dan...
ko pa je toliko lepote ob poti in na skalnatih rrazpokah

Slike so bolj motne,  a v živo je bilo prelepo za videti to modrino na pobočju nama ljubega vrha...

Tu sva si vzela kar nekaj časa. Ja nisva vajena hoje popoldan.. Najine ure so zjutraj ko noč reče dnevu "Dobro jutro" a popoldan je drugače pa že kar nekaj km imava za seboj. Se pozna.. A z voljo predvsem pa optimizmom se vse da premagati. Res pa je , da že vnaprej veva, da se bo treba dan, ali dva pošteno odpočiti si nabrati novih moči, potem pa se spet podati v naravo,kjer je pač najlepše in ti kljub utrujenosti napolni baterije..

Ja saj ne moreš mimo. On je kar naprej vzklikal; "Poglej to in ta šopek kako veliko jih je in celo na kamenitih tleh iz skal rastejo".

presvetljenost cvetov naju vedno očara--

Kot otroka sva se razveselila teh čudovitih belih zvezdic, ki so nama polepšale pot..

Bilo je vroče, in veter se je pomiril, samo rahlo je še pihljalo

Tudi spomladanske rese je bilo še tu in tam  videti, prišla sva na ravno travnato pot, poleti je tu veliko bujnega cvetja 

Ko sva prišla do klopce sva  se seveda, kar nekaj časa prepustila sončnim žarkom, čeprav nama sonce ne paše preveč, njemu pa sploh ne.. A sva začitena pred njim,  on pač ne sme na sonce, tako da poleti izbirava jutranje in večerne ure .Tokrat pa  sva izjemoma popoldanski čas . Je pač tako naneslo.. Kakor koli midva se zaščitiva in kljub vsemu še uživava na teh pestrih poteh..

Prišla sva pod podnožje vrha... Vrnila sva se po tej poti, je veliko položnejša, a včasih nama vragec ne da miru  , da kljub utrujenosti   in raje navzgor izbereva bolj strmo pot.Ko sva videla kako hitro se spušča planinec. s katerim smo se že prej  videli napoti ,sva dejala, no za slovo pa še greva midva počasi po strmi poti.. In res nama ni bilo žal kajti tu je šele bilo cvetja

na obeh straneh poti. Če bi šla naokoli bi to lepoto zgrešila..

Vedno bolj sva se približevala vrhu, vedno bolj sproščena vesela zadovoljna sva bila,ko sva prišla do table, kjer piše SNEŽNIK 5 minut  sva se oba nasmejala, ter se šalila, ja kje so tisti časi, ko sva midva tako razdaljo prehodila en dva tri...Nato sem šla še na rob pogledat na nasprotno stran. Kot že rečeno razgleda ni bilo, bil pa je še en mali košček snega na pobočju, kjer rastejo planike ,sva pa se še grede naužila svežine ruševja, ja popoldansko sonce je sproščalo aromo borovih iglic... Aroma terapija zastonj!!!

Vedno bliže sva bila, se ozirala nazaj in ja čisti užitek...

Pogled pa je taval na obe strani panorame, res je bilo škoda, da ni bila lepša vidljivost, a ker sva bila tukaj že večkrat sva to lepoto lahko užila...Lepo se vidi prostor z drvmi ... Ja res je dober občutek , da sva se že toliko dvignila. Ja ti gozdovi so nekaj prekrasnega ...

No sedaj pa sva res blizu 

Še zadnjih par metrov kamnite poti, ki so kot stopnice v nebesa...

Nato pa mimo koče na vrh...

Kjer si je on vzel svojih pet minut.

 Ja lepo ga je bilo videti, da je kljub skoraj 8deset  križem še vedno lahko  aktiven optimistično naravnan. Predvsem pa da zna ceniti tiste drobne stvari, ki so kot kamenčki v mozaiku zadovoljnega srečnega na jesen  življenja.. 

Navadno vedno zlezem na vrh , kažipotov, če le niso previsoki ,a tokrat priznam sem bila preveč utrujena , sem se pa slikala z mojim Ata Smrkom , ki je bila zadnja igračka najine Mery, tako je na neki način vedno prisotna...

Pohitela sva s slikanjem, kajti pričelo je pihati. Nato pa sva odšla naprej in naokoli z druge strani v zavetje..Kjer sva si nazdravila, ter se poslovila, kakor se spodobi od tega čudovitega vrha, ki je nama nudil gostoljubje trikrat... Nikoli nisva bila razočarana, kljub temu da koča ni bila odprta, a kot pravim, narava nikoli ne razočara...

Ko sva odhajala sta iz druge strani prišla dva planinca s prijaznm kužkom

Našla sva si prostor v zavetju 

Res sva bila vesela... Sicer utrujena, a sva dejala, saj navzdol bo šlo , se noge kar same premikajo ha ha

45 minut sva bila, ostala  na vrhu.Sicer sva sprva nameravala počakati na sončni zahod, a po tehtnem premišljanju, da se vrneva po kamniti poti nazaj ni bila preveč privlačna, kljub temu, da sva imela s seboj naglavne svetilke  ha...

Tako sva potem se kar hitro odpravila  nazaj mimo metulja , ki se je tudi tukaj šopiril in grel Mali koprivar na soncu...

naprej po že znani poti..

lepo lahko slediš prehojeni poti..po zgornji gre na Mali i Snežnik 

tudi cvetje se je že pripravljalo na spanje, kajti tale šopek rumenih rož je že zapiral  cvetno čašo...

Ko sva prispela do razgledišča, sva se še zadnjikrat ozrla na vrh.

.Hvala za vse gostoljubje, ki si ga nama nudil ..Sem tuho zašepetala ,potem pa sledila njemu po makadamski cesti do Kapetanove bajte

sence so postajale daljše, ja večer seje odel v svojo posebno lepoto

Obsedela sva na lesenih klopeh ter se pričela meniti, kako sedaj naprej. Vse je nama porušilo načrt, ter dejstvo da ni nič z prenočevanjem da bi  prespala na Sviščakih, ... če bi prespala tukaj bi naslednji dan pa bi zjutraj se odpeljala do Cerkniškega jezera, se povzpela na Slivnico, zvečer pa prespala v apartmaju,  ter si naslednji dan potem vzela za ogled del Cerknškega jezera. 

Priznam , da sva  ob prihodu začutila utrujenost , njemu so se spet pričele pojavljati bolečine zaradi krčev, jaz pa sem tako ali  tako že pred vzponom vzela tableto , da mi malo olajša oglašujoče  bolečine zaradi osteoporoze...Skratka čisto trda sva postala , a saj to bo minilo sva se tolažila.. Vedno mine..RES JE...

čar večera in tišine se naju je obeh globoko dotaknil

Potem pa sva sklenila , da zaključiva to potepanje, sicer kratkotrajno, a zelo pestro po tem delu Notranjske. A se bova v jeseni vrnila. Sicer ne za potepanje po visokih hribih, ampak bova obiskala  Cerkniško jezero, Slivnico , Loško dolino, Škocijanske jame, Postojno in Planinsko polje... . Tako bolj izletniško..... 

Dobre pol ure sva si še vzela časa, uro in pol , sva se osvežila , poslikala pred ugašajočim dnem, ta prijetni kotiček.zadovoljna s prehojenimi km, čeprav ne dava na to veliko, a aplikacija pač meri in da veva od kod so trde noge hi hi 

Nato sva  sva se odpeljala mimo Sviščakov nazaj proti Ilirski Bistrici ..

.Cerkev sv. Petra je kot silhueta bdela pred ugašajočim obzorjem , midva pa sva sledila oznakom

 

za Postojno  kjer je blesteča stavba tam ob poti, nekje , mi zbudila pozornost  nato pa sem utonila v globok spanec,.(kajti prejšnji večer sem spala samo eno uro. Ja "Reisefieber" je žal bil prisoten ha ha,  Pa saj tudi ni bilo časa spati, ko pa sva krenila ,kar zgodaj na pot.) 

  Moj šofer me je varno pripeljal domov okoli enajste ure. Ja včasih sva vozila oba, vsak pol poti.Zelo rada sem vozila in prevozila res precej km..... sedaj pa zaradi obolelosti hrbtenice večinoma vozi on. Ja vse mine , a ostanejo lepi spomini.... Ko sva prispela je po vzorcu napovednika dejal. "Prispeli ste, vaš cilj je na desni"he he...

Kakor koli kljub  kratkemu uživanju, sva ob poti  videla toliko lepot, te pokrajine, da se še sigurno vrneva...Na jesen, ko ne bo take vročine...Pa bolj dopustniško izletniško, skratka raziskovanje še tistih neznanih krajev... 

Sedaj pa lahko samouživava , malo počivava se ve,ter se predava   osveževanju lepih trenutkov te poti----

p.p.