Spomini starega gojzarja -3.del-aprilu v slovo--Od encijanov do pasjega zoba..

 Od Lovrenca na Gori, do Lisce in nazaj!

Zelo so nama všeč ti kraji rahlo valovite poti , niti ne preveč naporne. no seveda je tudi tu in tam strmina, a ni panike se lepo pride...

Letošnja pomlad je malo zamujala,

Če pogledam fotografije prejšnjih let je bil že začetek aprila cvetoč in zelen. Kakor za dežjem pride sonce tako tudi za zimo in mrazom pride cvetoča pomlad... Tudi letos sva se odločila da obiščeva Posavsko hribovje , seveda  namen je bil, si ogledat prekrasno rastišče Clusijevega svišča, saj ta las ljudje kot romarji hodijo v te kraje. No midva greva tudi drugače.ko grevana Veliko KOzje nad Lovrencom- Torej ogled encijana na Lovrencu na Gori ,ter tam parkirava ter se napotiva po krasni idilični poti na Lisco, pogledat ali bova  še kje ujela    cvetoči pasji zob Znanstveno ime: Erythronium dens-canis.

Zelo so nama všeč ti kraji z zaobljenimi griči

in vrhovi posebno so lepi spomladi , ko se drevje prične odevati v tisto nežno  svežo barvo, in ptice , pojejo tako glasno, imela sva vtis, da jih je okoli naju povsod po vejah polno .pregledala sva , a so bili višje v krošnjah.. nato pa se je oglasila še kukavica, ta  pa je kukala in kukala, sva dejala ,no nekaj drobiža imava, tako da čisto brez denarja ne bova v prihodnost ha ha, če pa to drži ,da kolikokrat zakuka ,da toliko let dočakaš , midva sva v mislih dodala ,kolikor toliko zdrav, se je nama kar smejalo, ja dan se je zelo lepo pričel.

Ko pa sva se dvignila od  asfaltne ceste po

 ozki stezici ob robu gozda so nama prišli nasproti pohodniki ,eden  je naju , kar spoznal povedal je od kod sva doma in seveda malo za njimi je prišla prijateljica Facebooka,

kako veselo in prisrčno je bilo to srečanje

, malo so se pomenili o tem in onem, seveda smo se tudi slikali za spomin nato pa smo pohiteli vsak na svojo stran. Midva naprej proti Lisci oni pa proti Lovrencu na Gori.Tako je to srečanje nama še dodatno polepšalo pot, pogovarjala sva se o tem in onem in kaj hitro sva se  dvignila po gozdu  

do lepega travnika po katerem sva se spustila navzdol in se po lepi potki 

 spet  spustila po travniku navzdol ob enem pa se je nama odstrl pogled na reko Savo Posavje ,Lisce,na nasprotnem bregu,kjer parkirava ,od tam  greva navadno vsakega 21 februarja na Lisco. .

Hitro sva se spustila navzdol po strmini ter se mimo hiše

 sprehodila ob čudovitih cvetovih regrata ter mračnic

in se nato dvignila vrh travnika od koder pa sva lahko lepo videla na Lovrenca nazaj, sonce in sence so dajale čudovito kontrastno sliko nazaj 

Cvetje s poti na Lisco

Lepo sva videla prijatelje ki so uživali ob cerkvi, midva pa sva prečila gozd ter se nato spet spustila navzdol na še en prekrasen travnik poln cvetočega  regrata

 ter se skozi ozki drevored smrek napotila po asfaltni cesti ter se z asfalta potopila v čaroben gozd, ki je dajal vtis neresničnost. Tudi ptice so umolknile za hip, kot da ne bi hotele motiti to pravljičnost gozda ..Prečkala  sva cesto, ki pelje iz Polane na Razbor hitela sva naprej ,tokrat malo po brezpotjih, kajti letos ni bilo na običajnem mestu kalužnic ki sem jib vedno slikala tam ob strmini ob grabi .

.Takšne so bile prejšnja leta, letos pa samo dva grmička, pač samo toliko, da ti ogreje srce...

Cvetja je sicer kar precej bilo po poti 

A midva sva se po kar hitri hoji ustavila, ter se odpočila odžejala ob velikem kupu svežih smrekovih vej. Kako je dišalo . Ta vonj me je spomnil, opomnil na davno pozabljena otroška leta, ko je bil čas steleraj. Ko so spravljali domov smrekove veje ter se je potem sekalo , ali rezalo   za nastilj. Kako je dišalo  po sami smrekovi  smoli. Ja res je vonj je najobčutljivejši čut, ki ti lahko pričara davna leta tako sedemdeser let nazaj...

Nadaljevala sva po strmi pot do  Marijine kapelice 

ter se povzpela do cerkve Sv. Jošta, kjer navadno tudi malicava. Tudi tokrat sva.

Nato pa sva se dvignila še zadnji del po sedaj res kar lepo uhojeni narejeni poti, Ja precej drugače sedaj zgleda pot, kot je pred 56 leti, ko sva prvič skupaj šla po njej iz Sevnice in nazaj...

Kar kmalu sva prispela,do Tončkovega doma na Lisci lepa kapelica od skalo me vedno očara...

Seveda pa je naju očaral pogled na Posavje in na reko Savo.Lepo jasno je bilo

Sava šumi . pogled od koče na Lisci ..

Tu sva sedela nekaj časa, nato  sva mimo Jurčkove koče šla na vrh

Vmes opazovala lepoto mertulja jadralca-Iphiclides podalirius) 

Ja saj ni čudno da je tu gor, sva se šalila, tudi zmajarji jadrajo tu naokoli...

Na vrhu je pa pihalo

A naju ni motilo preveč, odhitela sva proti Pod nebesom 

Ter se še za kratek čas ustavila na klopci zaljubljenih

Kjer sva opazovala cerkev, sv. Lovrenca, kamor se še morava vrniti 

tudi s te strani, kjer stoji klopca zaljubljenih je krasen pogled na Posavje in na Kum torej Zasavje...Ti mi ni čisto jasno... Nekaj je za Savo, nekaj pa po Savi : 

On je zagledal na tleh nekaj cvetov pasjega zoba. Ker ne smem poklekniti , ali počepniti sem se pač prilagodila in se lepo spravila na tla ... Bila je  suha trava in ja uspelo mi je nekaj posnetkov tega cvetja, ki ga res obožujem. Prvič sem jih videla tu gor pred nekaj leti, le da je bilo skoraj mesec prej

SPET JE POSIJALO SONCE, A MIDVA SVA KRENILA NAZAJ 

Mimo sv . Jošta in po poti po kateri sva davi prišla, a tukaj sva si , kljub temu še vzela čas, kajti tako lepo je bilo

A nato sva pohitela navzdol

skozi smrekov špalir, ter drevesom v obliki slona

sva kmalu prispela do nanižje točke, ter se pričela dvigovati, do sfaltne ceste in ob cvetoči češnji sva recitirala Kajuhovo pesem:Samo en cvet en češnjev cvet ...

a ker  je pot bolj trda , pač nimava rada preveč asfalta , sva kmalu utihnila in se predala vsak svojim mislim,

Spet skozi smrekov drevored na travnik, kjer sva se  odpočila, kajti sedaj naju čaka vzpon ha ha

Lepo je tukaj. Včasih je vodila pot mimo hiše, imajo tako lepo urejene grede , ki spomladi res privabijo poglede. Sedaj pa  pot vodi po travnku in strmo navzgor

Pogled na travnik in njivo, prej da zavijeva v gozd pogled tja čez nama  se pokaže cerkev sv. Jošta.

Prečima gozd

Že vidiva čistino in z druge strani spet pogledava  na Lisce.. sonce se je pričelo igrati in skrivati. Včasih je včasih ga ni... No naslednji dan je bil dež..

Spet sva tukaj ob zanimivi leseni ograji

 Še pot skozi gozd in že sva tam, kjer sva davi srečala prijatelje. Pred nama se že blešči cerkev sv :Lovrenca, večerni kontrasti so tako lepi. Pohitiva naprej, kajti če ne bo sonca, se bodo tudi encijani zaprli

Pa gremo pogledat še tu gor. 

sožitje encijan in žanjevec

skoraj sva bila prepozna, se že zapirajo

tudi žanjevca je letos dovolj

Oblači se

Zelo lep dan sva preživela,vsega je bilo. Ptičjega petja veselja ob srečanju prijateljev, modrine neba, , vročega sonca, mene je kar v redu obarvalo, še dobro, da imam nekaj podlage, drugače bi bilo kar hudo. Kljub  sončni zaščiti ,tudi vetra .  tudi temnih oblakov, cvetja ,svežega zraka, ter predvsem prijazni ljudje...kar nekaj sva jih srečala, čeprav imava raje samotne poti, se pa vedno razveseliva ljudi z dobro voljo prijaznostjo .Pa seveda srečanje s prijatelji, če bi ne prišlo do nesporazuma, bi se še z dvema lahko dobili in poklepetali... No pa drugič ..

. Po pestrem dnevu pa sva se odpravila skozi kraj Okroglice in nato skozi Zasavje domov...

 P.P