Tudi to je življenje. Padci
Pred dobrimi desetimi dnevi sva se pred odhodom, na tako imenovani dopust, obiskati sva nameravala hčerko in se za vikend obiskati Ptujske toplice, kjer je zet na zdravljenju. A sva se še prej na hitro odločila da, skočiva še na Stropnico in se po krožni poti vrneva do Šmartinskih Cirkovc, ter ter naprej v Škalske Cirkovce, ob enem obiščeva prijatelje, ki sva jim obljubila da jih sigurno obiščeva ta mesec. Avto sva pustila ob razcepu ter se nekaj časa povzpela po makadamu in nato krenila v gozd. Na poti navzgor sva ravno, se menila o zdrsih in hudih posledicah le teh. Saj je vsak dan pri poročilih kaka objava le teh.
Vsa hvaležna sva dejala, da v vseh 54 letih kar hodiva v gore in planine nisva imela padca ali zdrsa. Kajti že od začetka sva se zavedala da mora biti pazljivost 110 odstotna. To sva tudi otrokoma zabičevala , ko smo še skupaj hodili v hribe. Seveda se vsakemu lahko pripeti nesrečen slučaj .Seveda kje nižje v kakem grmovju ali kje se je zgodil tudi meni kak padec. Enkrat iz Lisce se mi je zapela vezalka za odrezan štrcelj ter me potegnila v wasser vago naprej. Pa še kar nekaj primerov bi lahko naštela. Pa Graška gora in tako dalje. A nič pretresljivega. Padeš pomigaš z okončinami, vidiš da si še v enem kosu se pobereš in greš naprej. Ni važno kolikokrat padeš, važno je da se dvigneš in greš naprej. No tako je življenje. Torej greva po lepi cik cakasto speljani na novo narejeni z iglicami posuti gozdni poti preko hriba .
Rečem možu, “A ni čudovita pot?!”
Nisem slišala kaj je odgovoril , kajti nenadoma se mi je udrlo pod levo nogo Kljub temu da sem hotela odskočiti na gornjo stran me je zaneslo in podrsala sem se po trebuhu po pobočju sprva gladkem, le tu in tam kakem kamnu ki je molel iz zemlje bilo je dokaj strmo po kakih treh metrih , me je nato zasukalo v zrak in katapultiralo na kamenje, ter me zabilo in ustavilo ob koničasti kamen ki je bil na drugi strani cik cakaste spodnjem delu poti. Prvo sem imela občutek, kot da se to dogaja v sanjah, niti se nisem zavedala, bila je res brzina , a me je bolečina na zadnjici in na kolenu, ki je nabreknilo kot krof, a tista oteklina je kar hitro izginila. ki ga daš v vroče olje postavilo pred dejstvo, da se to dogaja meni. Mož je bil takoj ob meni mi snel očala z nosu snel nahrbtnik z ramen, (za čuda se ni snel,a me je obvaroval hujše poškodbe hrbtenice,)ter mi pobral iglice iz las. No tega se najbolj spomnim , ostalo je tako vse bolj v megli Sprva mi je svetoval naj ostanem v skrčenem položaju, kakor sem pač priletela na tla, kajti ni bil prepričan, da si nisem kaj polomila pri moji osteoporozni hrbtenici. Potem mi je pomagal da sem se normalno usedla spraševal me je, če sem se udarila v glavo. Za čuda nisem nič čutila. Pomagal mi je vstati in seveda vprašal, če bom sploh lahko hodila. Seveda je bilo težko vstati, a z malo pomoči sem brez težav vstala, a vseeno sem potem počasi prišla do ceste.. Ter nato še zadnji del poti. (mož je odšel naprej do razcepa po avto kjer sva zjutraj pustila. Pomagal mi je da sem se namestila ob cesti .Takoj me je zmanjkalo. Zaspala sem, ali pač nekaj podobnega , ko me zbudi glas;
“Gospa ste v redu?” Moški ob meni se je nagnil nad me. Sprva sploh nisem vedela kam naj ga dam, hecno se mi je zdelo , da se on zanima zame.
“Seveda sem, počivam in moža čakam je šel po avto “,sem odgovorila,
“ A ste res v redu”... Seveda sem , hvala za skrb.
“No dobro”, je odvrnil ter odšel naprej.
Ne dolgo zatem se mož pripeljal in pomagal v avto. Obisk prijateljem je seveda odpadel. Pogledala sem se v ogledalo in takoj mi je bilo jasno zakaj je tako vneto spraševal, če sem dobro. V obraz se bila bela kot kreda, še ustnice so bile brezbarvne.. Se nasmejim kljub bolečinam in rečem njemu, ja sedaj vem zakaj ga je tako skrbelo. Se nagnem nazaj in si zaželim, da bi bi bil ta dogodek samo moraste sanje, da ko se pripeljeva domov, bom spet kakor prej poskočna stopila iz avta. Žal je bila to samo pobožna želja. Kajti že sem čutila bolečino , ki so se stopnjevale.
Kajti bolečine so se stopnjevale dan za dnem z njimi pa veliki hematom, ki mi je oteževal in mi še otežuje sedenje. Temna barva v velikosti 30x 40 cm mi je obarvala zadnjo plat, ter del hrbtenice, seveda tudi roke in noge , ter ramenski obroč. kot bi bila prebivalka Sudana. ... najhuje je ponoči ker se ne morem obrniti in sploh mi ne paše ležanje. Tako so sedaj avgustovske noči zame res kratke, Žal mi je , da ne morem hoditi skozi tople avgustovske noči. ,Če bi bila kje na deželi vsekakor bi. Tako pa lahko hodim samo iz dnevne na balkon in občudujem zardeli paradižnik na mini vrtu. A vsaj del optimizma se mi je spet povrnil, kajti sedaj se šele zavedam, kako pomembno je gibanje,kljub grdemu padcu bi lahko bilo vse drugače ,če ne bi imela toliko kondicije, bi bilo telo bolj dovzetno za zlome.Pa seveda nahrbtnik ima tudi precej zaslug.
Tako bom s hojo še nadaljevala, čeprav sem drugi dan dejala, da ne grem več iz hiše ha ha, Sem hčerki dejala, bom pa kar sedela, je dejala , ja tudi s stola lahko padeš...A uvidela sem da je hoja je tudi sedaj še najboljša terapija in najlaže kar lahko delam. Počasi, a vendarle, poti so vsak dan daljše. Zaenkrat sedaj slediva Mery in ona naju vodi po poteh kamor se ji pač zljubi. In ni vrag da bodo bolečine tudi vsak dan manjše. Enostavno uživam v okrevanju, Sicer zelo počasi, a vendarle .To je najboljši del od vse prigode.
Ni komentarjev:
Objavite komentar