Tudi to je življenje. Izgubljene duše..

 V sivih dneh, ko se med soncem  in mrakom spomin   nate  prebudi na tiste srečne vesele dni,

spet bolečina te prešine, ,  bol ,  ki samo spi tam nekje v podzavesti in jo lahko že beseda, ali misel prebudi, da še bolj zahrepeniš po dnevih, za katere veš , da nikoli ne bodo se vrnili. 

Vedno  znova se sprašujem, odgovora pa ni. Zakaj zakaj? 

Kako ti gre kje si? 

Pogrešam tvoj prešerni smeh, tvoj optimizem, ki  s časom je   izginil.  Sprašujem se zakaj se zgodilo je vse to? Ko si med mrakom in svetlobo se izgubil! 

Želeli smo pomagati, a nismo vedeli kako.. Prisluhnili smo  tvojim besedam, željam  hotenjem, A nisi hotel naše pomoči, kot ranjena duša si bežal, po svojih svetlobnih cestah se odpeljal.  

Ker nismo ti sledili smo takrat te izgubili. 

Veliko je ljudi ki tavajo  v temi,  tam naokoli med svetlobo in temo , iščejo svoje mesto, so  kot izgubljene duše, ki jih nobeden več noče. Ne moje  hrepenenje ne moja  misel, ne  potok solza, ki so se v dveh desetletjih  se že vse presušile te  nikoli več ne vrnejo na stara pota sreče varnosti, zdravja in ljubezni. 

Sprašujem se: kdo skrbi ti odvzame, 

kdo te opogumlja, kdo te objame, kdo v tem brez čutnem svetu te nahrani ? Ali so tvoji demoni  še vedno tvoji edini spremljevalci v teh brezupni dneh. Ali pa si v svojem svetu srečen??  

Že vrsto  let,  odkar te usoda od nas je oddaljila, morda sploh več ne veš, da si, bil si del nas, a kadar se spomin  na tebe prebudi, na izgubljeno dušo tam v pol temi ,

se spomnim nate in ta spomin hudo  boli boli..

P. P. 

. .iz zbirke "DOTIKI."