Spomnistarega gojzarja-OSLOVSKA GORA ---SV KRIŽ NAD BELIMI VODAMI

Ja so dnevi ko se vse drugače obrne, kot načrtuješ . No tudi danes se je

.A kljub spremembi je bilo zanimivo in prijetno.

V današnje jutro smo se prebudili v jasen sončen dan. Ker je za popoldan bilo napovedano poslabšanje , je on predlagal , da oddieva  kam bliže , zato ,če bo dež sva lahko en dva tri nazaj.  Kar nekaj predlogov je padlo. Na Skalni vrh peš od Šenbrica in do razgledne točke in nazaj do izhodišča. Ampak , sicer imava še načrt iti tu gor a pozneje , ko bo vse že v zelenju in cvetju. Pa ker je sedaj tako slaba vidljivost pa tudu še ni tako dolgo , kar sva bila tu gor. Konec leta 2025. 

Kaj pa če bi šla na Sv Križ, "ker sva že v zamudi" , sva se oba zasmejala, kajti navadno greva tu gor že meseca januarja. Posebno če je sneg, je ta pot pravljična  , posebno še , če je sonce.  Ja sem se takoj strinjala, kajti prav želim si, da čimprej odkljukava vrhove okoli Šaleške doline. Sem sicer mislila, da sva jih že več obiskala , a po kratkem  pregledu jih nama še manjka kar nekaj. No ni čudno, jaz vedno pravim , da  je  Šaleška dolina kot taka velika podolgovata skleda  s skrhanimi robovi.  Sicer sva jih obiskala že nekaj. Tule so:

Lubela ,Stropnica, Paški Kozjak že 2x,, Pusti grad nad Šoštanjem , Velenjski grad ,Skorno, Gora Oljka.Graška gora, Grmada.. .

Ampak manjkajo nama še :  Veliki in mali Koželj Gradišče nad Jakecom,  Sv duh nad Ravnami, Skalni vrh ,  Vodemlja , Visoko na Paškem Kozjaku ,Smrekovec , Radojč in Ramšakov ,  no pa če malo bolj na široko pogledava pa še  Konečka planina, Mozirske in Boskovec  Uršlja gora sodi zraven. Obvezno pa tudi pohod okoli vsej treh  Šaleških jezer , čeprav ta pot niso vrhovi je pa zato doooolga raztegnjena pot 16km.. No pa če danes dodava Sv Križ nad belimi vodami bo pa tudi nekaj!

Sicer na nekatere  greva , ko je že pomlad ali pozno poletje zaradi zelišč , dokler še pač  lahko , da namesto tablet naju zdravi in krepi narava.

Po poznem zajtrku sva se kar hitro odpeljala mimo Šoštanja in skozi  Florjanski cvetoči graben 

 ,

ob potoku Florjanščice  do razpotja za Mornovo Zijalko, ter  navzgor do Belih vod, kjer so hiše razsejane po vsem  pobočju, kot razsuti biseri. 

do forma vive

pod cerkvijo sv. Andreja 

a midva sva že prispela   spet do odcepa  na vrh gostline Pr' Savineku  

kjer je odcep za Smrekovec in Sv Križ. Navzdol sva kmalu  se pripeljala in nameravala , kot že tolikokrat parkirati ob robu ceste ob križu. In potem peš po cesti do odcepa nato pa po strmini navzgor. A to je bil račun brez krčmarja. Na obeh straneh ceste so bili naloženi hodi. Ja sedaj je sezona  za podiranje smrek.

sva dejala bova pa parkirala malo višje na ovinku , kjer sva tudi že nekajkrat posebno če imam težave s koleni. Zadnje čase se pač izogibam asfalta. čeprav se  da iti tudi po bankini.

na ovinku tudi ni bilo mogoče  pa sva se odpeljala  naprej

Tudi tukaj je bilo vse še v  znamenju pridnih  spravljačev in podiralcev  dreves. Spogledala sva se in dejala , se peljeva do ovinka do obeležja .. .In tam pustiva avto. Je tako na sredini poti. A tudi s tem ni bilo nič. Sva se zapeljala do naslednjega ovinka 

No sva dejala samo enkrat sva se pripeljala do sem gor , ko sem imela zaradi padca  probleme  gibanjem. Sva parkirala in se oblekla tako je pihalo  sem mislila da me bo odpihnilo. A kljub temu sva šla po strmini navzgor čez rob 

Nato pa naokoli kjer sva pred leti nabrala kar precej šipka...

Od tukaj se lepo vidi Konečka planina in tudi od tukaj sva prvič videla kapelico tam in vrh , ter se pozanimala kje se pride gor. Od takrat redno zahajava tudi na tisti konec .Je že tako prideš na en vrh, vidiš pred sabo drugega in te zanima kje je - in kaj je za en vrh. In tako se nizajo širijo obiski po naši deželi in izven nje.

A bo šlo , sem vprašala njega .;bo , malo  se bom moral  oprijeti ograje. 

A že sva bila na vrhu ter šla  ob ograji  naokoli na vrh. Še prej pa sem pogledala proti znameniti kapeli in  stopnicami ob njej .Če danes ne bi tako pihalo ,bi malo spet šla tam naokoli. Ja so v mojih mladih letih ,ko so  romali na Oslovsko goro k cerkvi sv. Križa da so baje ljudje po kolenih pza pokoro hodili na vrh. In ja veliko kdo je dejal, če greš po kolenih na vrh po teh stopnicah in še k spovedi , ti potem sedem let ni treba iti k spovedi. No to je najbrž veljalo za velike grešnike he he he --- No jaz sem za ta kraj Oslovsko goro, oziroma  cerkev sv Križa slišala prvič, v mojih rosnih letih ,ko sem prebrala knjigo od Prežihovega Voranca " Od Kotelj do Belih vod." Bo jo spet treba poiskati, kajti vse se je v preteklih desetletjih    je izgubilo v preteklosti pozabe. 

No jaz nikoli nisem šla po kolenih po njih. Še stopnic se sedaj raje izognem in grem naokoli do klopce in oddajnika. Sedaj je gor postavljena  na novo krasna klopca,

Prav žal mi je bilo da je danes svetloba bila tako slaba. 
Sva pozirala v vetru in se kmalu odpravila po drugi strani navzdol. Rada imam veter,  a če piha tako strupeno da  ti še  misli zamrznejo , potem raje se umakneva v zavetrje.

Grede, poslikala na hitro še cerkve

ter slikala klopco na kateri sva vedno sedela . Ja veliko dogodivščin srečanj  sva doživela tu gor. A danes sva bila sama. Ob prihodu so dve pohodnice rac+vno izgnile postrmini navzgor. Drugače pa ni bilo danes tukaj nobenega. Je a drugače zelo obiskan vrh  s samimi srčki še od zadaj

Šla sva okoli cerkev in tam je bilo kar malo bolj prijazno.

Malo niže je sicer   nehalo pihati, na sobcu je bilo kar prijetno. Nato pa se počasi odpravila po cesti do izhodišča in ja osvežena pa tudi malo bolj utrjena pred prehladi se zadovoljna  vrnila domov .a še pred tem da sva se še malo zadržala na soncu 

p.-p-