Moje premišljevanje ob svetovnem dnevu poezije.
Bolj prihajamo v novo obdobje tehnologije umetne inteligence bolj se izgublja bralna nepismenost . To že lahko opaziš na socialnih omrežjih veliko udeležencev nalaga samo slike brez vsakega opisa samo naslov, ampak jaz tako rada preberem opis poti okolice počutje pohodnika. Kajti brez tega je pot samo pot in sčasoma imaš vtis da si to že stokrat videl, pa še vedno ne veš kje je.. Oziroma si pač sam ustvariš neko predstavo.. Opažam tudi po tem, če naložim fotografije je več ogledov, če je samo pisana beseda se navadno spregleda.
Beseda tako čudovita, ki te lahko povzdigne do neba ali pahne do pekla. Izgublja svoj pomembnost..
Razmišljam zakaj je tako? Ali se svet res prehitro vrti in mi z njim, ni se več časa poglobiti v kakšno stvar. Ali smo res že tako naveličani vsega, da se nas nič več ne dotakne, Ali res vsi hlepimo samo za novicami, škandali, s katerimi se je zadnje čase toliko ukvarja vesoljni svet. Ne samo pri nas, včasih imam občutek kot da sedimo na tempirani bombi nestrpnosti sovraštva frustriranih ljudi, ki se hranijo še samo s tem da ponižujejo ljudi, ki jih sploh ne poznajo osebno. S tem si lajšajo svoje nepotešena čustva. Ampak kje je kultura. Toliko opevano domoljubnost, zavedanje, pa blatimo s tako nizkotnimi komentarji, da me je sram, da sem človek .No ampak roko na srce je tudi veliko več drugih ki so kulturni in ja izjeme, ki potrjujejo pravilo
Pa tako je tudi, Socialna omrežja niso, ne morejo in ne smejo biti merilo o ljubezni in strasti do pisane besede in poezije.
No da me moje razmišljanje ne zanese, popelje povsem na drugi nivo
Besede besede besede.
Vse se spreminja tudi poezija dobiva novo podobo, kot sem enkrat že zapisala v zapisu:
Rime"
Ko srce je včasih polno,
sreče radosti , bolečine.
Takrat navadno pojavijo se rime .
Kot oster veter biča rastje čez planjave, ogoli jim vrhove, veje, da laže jih po burji , blagodejno sonce spet obsije.
Tako beseda srcu vrne radost, hrepenenje,
ko duša polna je lepote, globoko se dotakne duše,
takrat so rime tisti nežni vetrič, ki poseje radost naokoli,
da postanemo, kot mehka glina, ki se oblikuje ...
A časi so se spremenili rime več niso zaželene ,
Niso več dobro razumljene.
Nove pesmi so po novem narejene.
So moderne , povsem drugače zastavljene,
kot bile so včasih pesmi rime.
Prebiraš jih in iščeš v njih pomen,
odsev, radosti bolečine.
Kot noč in dan so si različne ,
vez med njimi je le to,
da pesem naj druži in človeka bogati,
naj je napisana tako ali tako...
Ker, takrat ko srce in duša je polna lepote solz in bolečine, mora na papir da se izlije,
da srce spokojnost ,
blagodejni mir spet lahko užije.
P.P. »Vetrovno dekle«
Ni komentarjev:
Objavite komentar