Spomini strega gojzarja-OD TU IN TAM

 

Utrinki s pohodov , spomini od tu in tam.. 

Ko tako listam po albumih najinih poti, kar veliko jih je bilo v teh letih , zadnjih  desetletju še posebej. Je že tako ko nekako slutiš , da se bo to najino obiskovanje in pohajanje po raznih krajih naše prelepe deželice ,nekje nekoč  nehote ustavilo. Nekako z nostalgijo pregledujem posnetke , ja in sem nekako tako razvila svoje pregledovanje , da kjer fotografijo ne uganem kje je bila točno posneta. Predvsem pa kakšen  občutek  me je takrat prevzel, in če tega ne začutim , roma fotografija v koš. No nekaj teh  utrinkov z raznih vrhov sem izbrala z opisom, in planjav ..

V začetku novembra leta 2020 sva bila na svojem vsakoletnem  jesenskem  pohodu iz Hude Luknje do Završ oziroma  do Šentvida nad Valdekom in nazaj. Tega pohoda se spomnim še posebej zato, ker takrat je naju še spremljala najina zadnja psička Mery. Ki pa sva jo  morala zaradi bolečin v hrbtenici, zaradi zaraščanja vretenc  nesti navzdol  večji del poti. Naslednje leto sva jo potem pričela puščati doma,  a tu in tam je naju še vseeno prepričala s svojim prosečim pogledom da sva jo vzela s seboj. Ter potrpela  v vlogi šerpe.  In konec naslednjega  leta je odšla žal  tja za mavrico.

Zgornja slika pa me je prevzela zato je bil  tako čudovit pogled , skoraj nestvaren  je bil na suhi gobi prašnici , posuti z roso  ,  kot da je nekdo razsul bisere, ki so se zableščali in me dobesedno prikovali na strmini navzdol čisto k tlem.-Pa še to moram omeniti, da je ta pot vedno za mene kot neke vrste romanje In ne vem vzroka zakaj? Počutim se tako srečno in lahkotno , tako, da vsako pomlad, komaj čakam na obisk tega kraja...

Ta posnetek ni kaj posebnega ,
a je eden mojih zadnjih posnetkov teh dveh kozolcev ob Škalskem jezeru.  Prvi   posnetek 12.10. 2012 .Popoldan tik pred sončnim zahodom , Ta drugi en mesec pozneje, ko je na Vodemlji že zapadel rahel sneg. zatem  je enega požgal piroman. Drugega pa pred kratkim je tudi pogoltnil ogenj. Ostal je samo spomin in nekaj fotografij- Tam je sedaj samo trava , kot da  nikoli bilo kaj na tem mestu.

Včasih sva zelo velikokrat obiskala Veliko planino. Po dvakrat na leto. .spomladi ob cvetenju žafranov

Jeseni pa ob jesenskih barvah  pa , da sem lahko dirigirala vetru ha ha na Gradišču .

Ta posnetek je iz jesenskega obiska Velike planine, na njegov rojstni dan leta 2016  . Ko sva ob povratku nazaj praznovala ob parkirišču na Črnnivcu  njegov rojstni dan  . Vazo sem naredila kar iz mahu in cvetjem ob poti. Neprecenljivo doživetje. Postregla sva si iz hladilne torbe zrezki in kava ,narava . n tisto nekaj, ki se ne da opisati, ampak samo doživeti. Navadno njegov rojstni dan praznujemo vel dni, prvo v krogu najožje družine potem malo širše žlahte in nazadnje za zaključek še sama.

Naslednje leto sva zjutraj pred odhodom na Veliko planino, še  prej pa  sva zavila v  Podvolovljeku na desno z željo, da obiščeva ob enem  še prej zjutraj  Kašno planino, ker še nikoli nisva bila nikoli tu, a sva slišala toliko lepega o njej, da je bolj  prvinska, kot Velika planina, pa tudi nima toliko obiskovalcev. Nekaj za naju sva dejala... gor sva se peljala , po grdo razriti makadamski cesti nekaj časa in ob velikem hlodu obrnila ,t er dejala da bova poskusila naslednjič od kod drugod res sva že velikokrat potem. takrat pa se nama je odstrl med vrzeli dreves čudovit pogled na vrh Ojstrice. 

ki jo je odstrla meglena zavesa prepleteno njenih nedrjih. Veličasten pogled !Prav zahrepenela sva po plezanju po skalnatih grebenih, ja kar velikokrat sva bila v Ksa. Spominov  za debelo knjigo. Prvi krat me je peljal na njen vrh iz Robanovega kota 20.6 1969 leta .Če se prav spomnim, prvo sva gledala prvi polet  na luno. Potem pa sva se odpeljala s fičkom , do  Rogovilca in se skozi dišeči Robanov kot, vse je dišalo po gorskih nageljnih  dišečih klinčkih. Ta duh mi je ostal še sedaj v spominu. No to je samo spomin... ravno ob zori pričela vzpenjati navzgor -Škoda da od takrat ni fotografij še več pa spominov. Saj takrat nismo slikali toliko kot sedaj, če sploh? Sedaj pa ja ,nekaj zato da ohraniš lahko spomine, nekaj pa zato da ne pozabiš  da vidiš koliko lepega ponuja naša Slovenija.

Pogled z Uršlje gore na Koroško stran.

Pričakovanje sončnega vzhoda na Graški gori , ter pogled na pobočje s čudovito kapelico je polepšala jutro.

Ko sva pred desetimi leti šla za prvi maj peš iz Velenja, kar sicer sva naredila kar velikokrat ,je na pobočju tik pod cesto, nama pritegnil pogled čudovit   drevesa v katere se je ujela svetloba.   nama 

Tudi s poti na Graško goro le na drugi strani

ter Škalske Cirkovce  spomladi.

Lepi čeveljčki  v Matkovem kotu 

Pa še pogled na čudovito  preobjedo tik pod vrhom  Obel kamna , pred davnimi leti, 

Pa prehod iz Obel Kamna na Govco.

Sončni zahod na  Nanosu 
Jutro nad Lindekom , na poti na Stenico .

pa še zadnji spomin od slapa Tonfut 

sredi ničesar, a kljub temu sredi vsega.

Lepi čeveljc (znanstveno ime Cypripedium calceolus, ljudsko Ceptec

nisem se jih mogla nagledati

Pa še ena iz tega spodnjega dela . Tako lepo tako  prvinsko. Kar sva hodila sem sva samo trikrat srečala pohodnike, ki so šli do Matkovega škafa. Tudi  midva sva enkrat nameravala iti pa sva se obrnila  sredi poti zaradi slabosti ki   sem jo jaz doživela. 

p.p.