Spomini starega v gojzarja Srobotnik

Ko greš na po- poslovilni pohod na Srebotnik

V teh dneh je kar težko načrtovati , kak pohod, ko pa nikoli ne veš kakšno bo vreme. Vremenarji pač kar pavšalno rečejo, dež bo, seveda točno kje pa itak ne. Ma saj to tudi ni mogoče.. A ker nekako imava kar srečo z vremenom , sva izkoristila kolikor toliko, sončno vreme . Sva se napotila tokrat res na poslovilni pohod na Srebotnik., že dvakrat sva dejala da je poslednjič ampak vedno znova je naju premamila pomlad ,da sva šla občudovat cvetoče  vresje na  pobočju Sre

botnika . Pa ne samo  vresje to je še dodana vrednost, toliko cvetja in drugih zanimivosti opaziva, od kar hodiva bolj počasi , ko je za naju pot  tudi cilj.

Bolj pozno sva se odpravila od doma. Skozi Celje, ter čez most reke  Savinje , Ki je nekaj posebnega, posebno, če imaš srečo da na njem ni prometa nato naprej kjer  intenzivno potekajo dela na cesti... 

A že sva zavila skozi kamnit podvoz

 proti Zagradu , ter naprej ob zanimivo poslikani avtobusni postaji. Vsaj mislim da je postaja...

ter valoviti pokrajini

Vzpenjajoča cesta v pomladno obarvan dan je vijugala sem in tja.

Lepi motivi ob poti

Sonce je še prijetno grelo. čeprav je bil nekje napovedan dež. A sva upala , da bolj na zahodu 

Midva pa sva že krenila priti gozdu, kjer pa žal ni dovoljeno parkirati. Tako sva vprašala  pohodnika ki je nama svetoval kje naj parkirava. Nato sva se odpravila naokoli po cesti do klopce, kjer sva navadno se vedno odpočila, a tokrat sva šla kar naprej.  

Krasni kontrast pa cipresasti mleček, ali garjavi mleček, že tudi cveti. Je strupen. A lep, posebno če raste v skupnicah. Kot na Lomu nad Topolšico, tam ga je res precej. 

Kmalu sva prispela do razpotja , kjer gre steza  navzgor , ter na okoli mimo kapelice . Midva greva vedno po strmini navzgor ha ha ,se šaliva dokler še gre , oziroma ker je zadnjič pa itak.

On je šel pred  mano, kar hitro sva se vzpenjala, med cvetjem .Ta stran je polna raznovrstnega cvetja , ma ni da ni. 

Pot je kar strma, počasi sva se vzpenjala 

a že so naju pričeli dohitevati in srečevati. Sami mladi res smo se zabavali ob srečanju. Vesela sem takih mladih ,ljudi z iskricami v očeh. Odhiteli so naprej midva pa sva se lepo usedla se odpočila ter si zapomnila vsako malenkost in zanimivost na poti. Kot so gozdni škrati, Nekateri so prav grotesknega videza, saj ne veš ali bi te bilo strah , ali pa se bi smejal.

ki jih je povsod veliko le videti jih je treba

Na tej žabi se vedno odpočijem

ne samo na drevju tudi v kamnih so oblikovani . Ja nama na poti nikoli ni  dolg čas. Tako kar pozabim na strmino. Lepo se je bilo ozreti nazaj  na sončno listnato pobočje, saj ga je kmalu zamenjala kamnita pot.

Kar vesela in ponosna sva bila, da nama pot niti ni povzročala kakih večjih težav. Res pa je, da sva se dvakrat odpočila 

lepo se je bil ozreti navzdol

Ko enkrat prispeš na ravnino se ti odpre pogled na cvetoči dren.  Sicer se nama je ta pot tokrat zdela kar kratka o strmini niti ne bi razpravljala , a če sem odkrita mi  sploh nisem čutila  doma , kakih težav. Ja je že tako bolj hodiš boljši je. No danes pa sva  si vzela čas  za počitek. Ne smeva pretiravati, lepo počasi, saj leto je še mlado no midva pa tudi ha ha ha ha .a sonce se je skrilo, pooblačilo se je 

Že sva premagala glavno strmino in slišala smeh na vrhu.

Jaz sem  pohitela  naprej, da sem njega posnela njega , ko je stopal proti vrhu, žal se je pooblačilo pričelo je pihati,  pohodniki , del njih je bil še na vrhu, pa so potem kar hitro odšli naprej , nebo je postalo temno ,tudi par dežnih kapelj je padlo. Tako da se je bilo treba kar dodatno zaščititi. Hitro sem se vpisala, v aplikacijo Planinc , se poslikala on je pozvonil in že sva odhitela navzdol po zavarovani  poti navzdol  

Ja kar pohitela sva in upala da je to samo par kapelj. 



Pot je lepo zavarovan

Pot ob žici gre veliko hitreje

Gor in dol so naju srečavali pohodniki. Tukaj so se večinoma vzpenjali po drugi strani pa spuščali.

a

kljub oblačnemu vremenu jih je kar nekaj hitelo še navzgor

A kar kmalu je zmanjkalo skalnate potiin že sva spet bila na mehki poti.

Na ravnini me je počakal in vprašal, "So kolena vzdržala? .

 "Ma itak da so !"

Še nekaj metrov poti in že sva zavila navzgor na ravnino kjer stoji miza s klopmi. Jaz pa sem kot vedno pohitela še do vznožja skale navzgor, po ozki stezici med gostimi belimi brezami ,on je že bil. Je dejal da bo pripravil malico...

Kjer sem se slikala da bo verjel, da sem šla do kraja. Kajti kar hitro sem šla nazaj, razjasnilo se je ,pričelo je spet sijati sonce.

Ja poslovila sem se ob vznožju Srebotnika in vsa vesela in hvaležna, da je nama bilo dano uživati tolikokrat na njem.. 

Res prelepi spomini. Ki jih  bova sedaj osveževala ob posnetih fotografijah.. 

Na ravnini nad vresjem sva pomalicala , prej nekako ni bilo potrebe, čeprav je ira bila že kat pozna.

On me je že čakal Osvežila sva se in   pohitela med vresje , a glej ga zlomka, spet  je temen oblak prekril sonce. Res mi je bilo žal. A malo niže sta dva pohodnika, ki sta naju že prej dohitela po drugi strani  hriba, sta sedela na hlodu in uživala v spomladanski žareči lepoti. Odvisno od tega kolikor je pač bilo sonca. Ki je posijalo ,pa spet izginilo. Kot bi se lovili slepe miši.. Sta pa naju slikala in midva njih. Tako smo bili oboji zadovoljni - Torej naslednje slike so iz rastišča na pobočju Srebotnika. Nekje še kar lepo cveti nekaj pa  že  odcveta.

Pogled na Stropnik s prekrasno preprogo pod njim

pa na južni strani

Tu sva šla po stezi in potem nazaj na goudno cesto, kjer je res čudovit porobek oz samega vresja.

A že sva hitela navzdol po kontrastni osvetljeni cesti. Ja sonce je naju spremljalo od klopce skozi do izhodišča. 

Klopca na ovinku za utrujene in izmučene. No midva tokrat to nisva bila. Ha ha . Je bilo preveč lepote okoli naju, da nisva imela časa misliti ali naju kje kaj boli. 

Skozi drevesne krošnje  sva še za hip uzrla vrh Srebotnika

Deveterolistna konopnica (Cardamine enneaphyllos)

V senci n sonu je prekrasna. In toliko jih je bilo.

tem ne vem imena moramo pogooglati, danes nimam več časa 

Že sva se bližala počivališču pri  Marijini Kapelici, kjer so me presenetili me je (da že cveti) cvetovi Kranjske bunike , ali kranjski volčič.  Na  Stolpniku je na vzhodni strani  pobočje pokrito z njimi. Tikaj pa ga še nisem videla.

Usedla sva se  a ne k ej, ampak k sosedni mizi. Moj je dejal , da je ta za romantike. Ker je tako lepo obraščena z mahom.

Ja devetero lisna konopnicaje tukaj delal družbo 

Cvctovom petelinčkom.

Kapelica 

ter tabla, da se ve kdaj, kako in zakaj!

A midva sva pohitela prvo  navzgor  do tam , kjer sva zjutraj pričela najbolj strmi del poti 

in nato skozi  listnato globačo navzdol 

Ko sva s epripeljala na plano je bilo,kot da sva vstopila v povsem novi svet. Modrina sonce oelenje in za okras nekaj sanjavih oblakov...

Peljala sva s epo drugi poti navzdol in spet prišla do lepe  avtobusne postajice.

Malo od Celja naprej sva videla da so vrhovi okoli Savinjske vsi oviti v megleno z dežjem prepojeno gostoto

V Arji vasi pa so že pričele padati prve dežne kaplje, tako da sva lahko bila vesela, da sva kljub vsemu preživela čudovit dan tu in tam s sencami a večinoma s  soncem ožarjen. Pač tako, kot je življenje . Pestro vsega po  malo, da se ne naveličamo ..Tako lepo je bilo a tokrat res zadnjič .

p.p.