Je res je blizu , seveda sem slišala za ta kraj, ampak obiskala ga še nisem
Torej sva ga z možem obiskala zadnji dan v februarju. Tako lep dan je bil in škoda bi ga bilo prebiti med štirimi stenami. Pa tudi tako je, da navadno v začetku leta obiščeva vrhove okoli naše doline. Potem pa pričneva tudi z drugimi cilji. No samo Lisca je izjema.
Lepa raztegnjeno redko poseljena vas na razgledni planoti ,od koder se vidi vsa Šaleška dolina, Peca Mozirske, Uršlja gora. In še kar neka vrhov tam na vzhodni strani. OdMenine planineitd.
Od takrat sva bila že res velikokrat tu gor. Zelo prijazni ljudje so se dodana vrednost tega lepega kraja. Spomladi jeseni zgodaj spomladi. Vedno je užitek se sprehoditi skozi ta kraj. Parkirava navadno pri avtobusni postaji. Zanimiva lesena hišica ki ji je čas že precej pobrusil tisti prvotno barvo
A se nisva dolgo zadrževala tukaj kar hitro sva krenila naprej po široki asfaltni cesti ,to je bolj na novo, navzgor
Ja tukaj sva hodila že ko je bil še makadam. Meni osebno je bil makadam všeč ha ha zaradi kolen. No pa grem ob strani, se prilagajam.
Dve muci pod cesto sta naju radovedno opazovale, ko sva se ustavila, ter se čez valovito planjavo zazrla tja na vrhove Menine planine in ostalih vrhov.
A že sva prispela v kontrastno gozd
Z velikimi cvetovi teloha ob poti
Tu on tam se je nama med vrzeli gozda pokazal kot kažipot dim iz TEŠ a
A že sva prispela do kapelice, s klopco, kjer sva se tudi prvič malo oddahnila
Vedno rečeva, da morava izkoristiti te prikupne klopce ki so res dobrodošle na najinih poteh
mimo zanimivih detajlov ob poti. Včasih jih je bilo še več.
ko prispeš na vrh se ti odpre razgled, na vrh Skorna najinega drugega cilja, ter na Uršljo goro,
Proti cerkvi ,kjer sva si vzela kar nekaj časa uživala na soncu,
Tukaj sva po spustu po stopnicah
si na hitro pogledala še na severno stran
ter se potem napotila po valoviti planjavi proti vrhu Skorna.
Mimo obeležja iz druge svetovne vojne. Ja naj bi bilo to v spomin, pa seveda v opomin, da se brezmiselne krute vojne ne bi nikoli več dogajale, , ki prinašajo samo gorje , a kot se v sedanjem času zdi in doživljamo v našo bližini ,se iz zgodovine nismo prav nič naučili. Ali ljudje , tako radi pozabljamo , a stari umirajo, mlajši pa se pozabljajo in se ne zavedajo, kako je neprecenljiva dobrina je mir.
Tukaj sva se ustavila nazaj grede.
Lepo urejen kraj .
A že sva hitela naprej
Mimo čudovite kapelice. Ja kapelic je tu gor res veliko. Pa lepo skrbijo zanje.
Lepo se vidi tukaj na Konečko planino
Nato pa naprej skozi mali gozdiček kje so izkoristili brežino in naredili prireditveni prostor.
Prekrasni cvetovi teloha
Za vse je poskrbljeno.
A midva sva že hitela naprej, ter se kot vedno usedla na hlode pred zadnjim klancem na vrh Skorna. Pogled na Boskovec
Kar kmalu sva prišla do tabel in klopi pod vrhom
A že sva slišala dva prijazna kužka ,
ki sta nama izrekla dobrodošlici. Obožujeva živali, res nama polepšajo pot. .Res pogrešava naše hišne ljubljenčke , posebno Mery ki je naju zadnja leta spremljala na vseh poteh.
Lepa vpisna skrinjica
in lep zapis na notranji strani.
Seveda sva se ovekovečila pri krasnem možicu. Vsa vesela in zadovoljna ,da sva spet tukaj. Kako lepo je, ko te majhne stvari osrečijo , da bi najraje zaplesala ali objela ves svet.
Vračala sva se po krožni poti nazaj
Skozi gozd
Navzdol
ter se nato po asfaltni cesti spet vrnila na izhodišče.
Preživela sva krasen dopoldan v tem kraju , kamor se rada vračava vsaj dvakrat, ali trikrat na leto. Le poleti še nisva bila tu gor. Navadno jeseni in spomladi. A letos bova vsekakor prišla tudi poleti. Jeseni pa itak ko je vse v čarobnih barvah .
Mozirske, Uršlja gora. In še kar neka vrhov tam na vzhodni strani. Od Menine planine itd. 
mimo zanimivih detajlov ob poti. Včasih jih je bilo še več.
.jpg)
Vsa vesela in zadovoljna ,da sva spet tukaj. Kako lepo je, ko te majhne stvari osrečijo , da bi najraje zaplesala ali objela ves svet. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar