Spomin na moja otroška leta in kako so se pričele prigode in ljubezen do branja in knjig.
Kot že prej rečeno imam vtis, da se ljubezen do branja in knjig pri ljudeh posebno mladini izgublja. Ja spremembe. Včasih smo veliko več brali. Starejši otrokom. V nedeljo popoldan pozimi je vedno bilo tako, da sta oče in mama se zatopila v branje. Prav tako otroci. A navadno smo otroci šli prvo ven. Če je bilo lepo vreme smo se navadno sankali ali smučali. O tem kake izdelave so bili ti pripomočki morda drugič. .
Sedaj ni ne snega, pa tudi starejši namesto knjig gledajo televizijo, je toliko športa in seveda se navija za naše dobre športnike. Otroci pa namesto knjig igrajo igrice na telefonu.
Tako se izgublja ljubezen do branja. Do pisane besede. Ki otrokom širi obzorje duha. Pa tudi starejsim
Jaz zelo rada berem, tako mi je žal, da sedaj nekaj časa zaradi poslabšanja vida, lahko prebiram samo ob sončni ali močni razsvetljavo. Na računalniku, pa tako, da si črke malo povečam .A res upam da je to prehodno.
V naši družini smo vsi bili ljubitelji pisane besede .. Moj oče pa tudi mati oba sta bila velika ljubitelja pisane besede v hiši smo imeli dve veliki omari knjig.
Mojo ljubezen do knjig, zgodb sta vzpodbudila oče in mama, ki sta mi prebirala iz velike knjige pravljic bratov Grim. Ki je bila seveda v nemščini. A sta oba mi prevajala. Posebno je bilo veselo, ko je oče pripovedoval pravljico, on jo je vedno pripovedoval na svojstven šaljiv način. Celo osebe ali živali je drugače poimenoval
Kako sem uživala in si v živo predstavljala podobe iz njegove pripovedi. A kmalu mi ni bilo dovolj njunih pripovedk, nekaj pa sta se tudi ona dva naveličala mojega orisjacenja, za nove in nove pravljice. Tako sem se hotela naučiti sama brati.Oba sta bila zadovoljna s temna zanimiv način sta mi prikazovala črke in kar hitro sem "zapopadla" kakor mi je nama veliko pozneje pojasnila. Ko mi je bilo malo čez štiri leta sem že kar gladko brala. In seveda sem hotela to pojasniti drugim.
Kmalu se je ponudila prilika da sem to tudi nehote storila. Ko je umrl sosed in sta bila na njegovemu pogrebu naša oče in mama, sta me vzela s seboj. Nekaj časa sem poslušala govor župnika in dveh drugih , ki sta pač , kot je že navada itak se ve o mrtvih same hvalnica govorijo, a mene je bolj zanimal napis na spomeniku ob meni.
Pa sem kot že prej velikokrat doma , pričela glasno prebirati napis na sosednjem nagrobniku. Takrat je utihnil govornik , nastala je taka tišina, da sem prenehala brati, samo mamin glas je tiho sikal, pssst pst tiho tihopsst a boš že tiho. Zelo hitro me je potegnila vstran od spomenika vsa zardela v obraz od sramote. No jaz se tega ne spominjam, a sem bila le premajhna to tolikokrat slišala od očeta in tudi matere. Pa od sosede. Ampak pozneje veliko pozneje sta bila oba ponosna na to, češ, tako mala pa sem že znala brati. Ja knjige so me zasvojile tako močno.Odstrle so mi čisto drugi pogled v skrivnostni nepoznani svet. Čez dobrih pet let sem skrivaj jemala knjige iz očetove knjižne omare in jih prebirala skrivaj na paši. Bil bi hud, ampak radovednost je bila močnejša od strahu.. Brala sem vse od kraja, sicer nekaj takih knjig ki sem jih razumela, a za nekaj zvrsti sem bila absolutno premlada. Pri desetih letih sem prebrala zbrana dela Ivana Cankarja. Veliko mi je bilo nerazumljivo, pa če odkrito povem kakor je bil Cankar velik pisatelj da pozneje nikoli nisem brala z navdušenjem. Zdel se mi je tako mračnjaski. Vem, da je za to krivo moja nezrelost dojemanja bila sem le še otrok.. Nekako sem čutila, da je nekaj v teh knjigah vse drugače, da življenje niso samo pravljice s srečnim koncem.
Pa še nekaj ostalih knjig, je bilo takih,posebno pa se spomnim knjige Sirota Stina. Ne vem kdo jo je napisal.Pa tudi vsebine se ne spomnim več. A nekako sem takrat čutila, da to ni za mene.
Pozneje sem se vpisala v knjižnico, v šoli potem mestno knjižnico, kar je za mene pomenilo kot, da sem odkrila neprecenljiv zaklad.
Tam pa so me prevzele knjige Karla Maya. Vinetu, Sužnji moram priznati, tako so me očarale prigode glavnih akterjev, da sem veliko pozneje si nabavila vse knjige od Karla Maya, ja takrat sem bila pravi knjižni molj.
Knjige so mi pomagale pri učenju tujega jezika, pa seveda tudi pri spoznavanju drugih kultur, drugih dežel in enkrat sem dejala ni je stvari v kateri ne bi našel v knjigi podporo ali nauk.
Skratka seveda tudi sedaj rada sežem po knjigi, kot že omenjeno, volja veselje je, a trenutno v veliko manjšem obsegu, kot prej. A upanje ostane, da bom poleti se lahko predala spet popotovanju in odkrivanju neznanih svetov , ki jih zna pričarati samo dobra knjiga.
P P
Ni komentarjev:
Objavite komentar