SPOMINI STAREGA GOJZARJA-SVETINA-ALMIN DOM

Foto zapis poti na 

ALMIN Dom. 

  Sem gor zahajava že kar nekaj let, navadno v mesecu marcu. No tudi drugače čez leto, ko greva na Tolsti vrh se grede oglasiva, če startava od tukaj. Na Svetino sva zašla   prav za  prav čisto slučajno. Hotela sva iti na Srebotnik takrat, ko zacveti vresje. Za pot je nama povedala prijateljica s spleta. A kot se  je že velikokrat  zgodilo sva zgrešila pot in namesto na Srebotnik prišla na Svetino.. Koliko krajev sva tako na novo spoznala. Prijazen gospod je  nama  potem razložil kje in kod se gre na  Srebotnik.  Čez deset dni sva šla tudi takrat na vrh Srebotnika iz Pečevja. 

A ker je nama pot bila tako všeč sedaj že več , kot deset let prihajava sem gor.

Torej to naj bi bil uvod.

V Vinski gori sva dohitela  sonce 

Ki je se je  še v Arji vasi  borilo z jutranjo meglico nad hmeljiščem.

Teharje so se ravno prebujale  iz jutranjega dremeža, ko sva se prebijala skozi semaforje , ja ko se promet ustavi.Moraš ostati miren in ne tako kot neki mladenič, ki je naju izsiljeval na krožišču. In samo prisebnosti mojega je preprečilo, da ni počilo. 

A v Štorah je bilo spet vse megleno zavito v dim. 

No naprej pa se je vse odvijalo po najinih željah

Zanimiva imena krajev . Najbrž so tu živeli v davnih časih Lahi, ali pa krošnjarili tukaj. prodajali , kdo ve. In se potem naselili tukaj. 

Vedno se razveselim ko pripeljeva do tega ovinka.  Krasen motiv

Šentjanž. A tokrat ne bova obiskala  cerkvice in vrha nad njo, ter zanimivega turna. Naslednjič pa sigurno, ko bova šla tu mimo.

Cerkev sv. Janeza v Šentjanžu 

midva pa še samo par metrov  na desno v gozd, kjer sva pustila svojega  jeklenega konjička .

Skozi vrzel se je nama odkrila pokrajina pod nama. Vidljivost ni bila ne vem kako dobra,

nekaj časa sva šla do odcepa, kjer sva zavila na levo po mehki gozdni poti v gozd navzgor.Pot je bila polna smrekovih vej, so podirali drevje. 

 Kar nekaj ovinkov sva naredila , ampak nič zato, sva pa ob tem odkrila nekaj gozdnih škratov. Kot sta ti dve drevesci zarasli skupaj, kot dva strastna ljubimca.

Pot je pošteno razmočena, a je bila vsaj mehka. Se je pošalil moj, ko je dejal :" No sedaj pa boš zadovoljna, ko sva res na mehkem ha ha ha." 

Kmalu sva prišla na čistilno. Kjer je še pred kakimi tremi leti bilo veliko telohov na travniku, sedaj jih ni več, se zarašča.

Dva radovedna gozdna škrata sta naju opazovala , ko sva počasi pričela se vzpenjati po strmini. navzgor.


Počasi a kljub temu sva kar hitro prišla do globeli, a sva raje šla po robu. Kajti res je bilo razmočeno. Pa še spomine sva obujala na najino psičko Mery, ki je vedno hotela iti tu gor 



Res sva bila vesela, da   je bilo tako sončno


Že sva bila na ravnini in  tu me vedno razveseli zeleni grm, ki je velikokrat bil poln rdečih plodov

tokrat sem naštela samo štiri. Pa še to na različnih koncih grma. Obožujem ta grm oz. drevo.. Božično drevo. 

. 

Ob robu gozda pa prve trobentice v obliki črke A


Naprej ob vikendih

Nato po asfaltni cesti do kapelice, kjer sva se odpočila 

Pa žafrani iz več zornih kotov..Pa cvetje ja pomlad je tu tudi drugo prvo spomladansko cvetje je tudi pariralo žafranom. 


Pri kapelici je kar močno pihalo. 

sva se samo toliko usedla, da izkoristiva klopi če so že tukaj. Sva vsake vesela. 

Kako lepe lesene hiške izdelujejo tukaj

Sem dejala,  če bi imela denarja bi si jo kar kupila. Majhna  a topla lesena... Pa če je še srečen človek notri, je neprecenljivo. 

Krasen drevored

Tukaj je vedno toliko trobentic. In vijolic. No teh tokrat še ni bilo. 

Malo pred lovskim domom Barbarin  kažipot 

Nato pa pogled na 

Srebotnik. Od njega sva se že lani poslovila, a bova najbrž še letos šla.  no saj sva se tudi od Svetine oziroma te poti iz Šentjanža poslovila že lani, ampak dokler se še da pač greva. 

Prekrasni kontrasti .

Kar hitro sva prišla do klopce  skozi skladovnice drv. in tu je bilo tako toplo zavetrje, da sva si vzela malo časa in se prepustila, toploti in ptičjemu petju

Včasih sva šla iz Šentjanža peš do Alminega doma in naprej na Tolsti  vh in nazaj. Zdaj  je postalo to prenaporno. Ja načrtujeva včasih ja. Ampak ko osvoji(va en cilj imava navadno zadosti hoje , kajti sva prišla do spoznanja , da je bolje manj in v tem uživati. Treba se je pač  prilagajati. EMŠO! Pogled na megleno valovito pokrajino. 

Nato pa še par minut in že sva bila pri koči.

Tudi tukaj je veliko cvetja. Pa močno je  pihalo, tako sva šla okoli koče na drugo stran  si ogledala panoramo pod nama

Tudi tu nad kočo je bilo polno cvetja. Pogled od koče na Svetino. 

Sva dejala, da naslednjč se ustaviva na Svetini in obiščeva grob Alme Karlin... Svetovne popotnce in pisateljice. Sva kar nekaj knjig prebrala od nje. 
koča seveda zaprta. A naju to nikoli ne moti. Sva se prilagodila in imava vedno s seboj vse potrebno za prexivetje

So pa  delavci urejali okolico. 

Na Lisco je od tu 9ur.

Lepo je tu gor. 

Na tej klopci pa še nikoli nisva sedela. Tudi tukaj je pošteno pihalo. Tako da sva sklenila da greva raje do klopce nazaj in si še tam privoščiva zavetrje predvsem pa uživanje v naravi.

Malo više pa sva imela lep razgled na Tovsti vrh in  njegovo strmo travnato pobočje 

Zaenkrat ga še lahko premagujeva. Kako dolgo še? 

tu sva pomalicala s i nazdravila 

Ter se nato mimo vikendov odpravila nazaj. Ko sva se vračala tu mimo je nasproti prišla psička Ina, ki  naju vsako leto pozdravi- 

Hitela sva navzdol

Lepi so ti kraji , prijetne spomine bova odnesla s seboj na pretekla leta in tudi od tokrat.

Tako sva zaključila  z obiskom tega kraja. Kajti tu gor najbrž ne bova šla več-Če že potem iz druge smeri. Bilo je lepo teh enajst let , . a je še kar nekaj vrhov in krajev, ki bi jih rada odkljukala  

A kljub temu sem bila vesela ko sva prispela do izhodišča. Dovolj je bilo. Posebno še ker sva ta vikend do včeraj pet dni zaporedoma bila kar aktivna. Ja in to po asfaltu in stopnicah. Je že tako, da se je treba prilagajati , sedaj se odpočiti se regenerirati. Ja tako je naneslo, sva bila oba polna energije, a sva šele potem zvečer ugotovila da je lunin ščip, ki na naju zelo pozitivno voliva. Žal ta vpliv traja  samo par dni, za ostalo energijo pa se je treba potruditi kar sam ha ha ha.

Še zadnji pogled na zelo lep kraj  Kompole, kjer sva  se pred nekaj eti tudi peljala skozenj.  

p.p.