Spomini starega gojzarja..1 del.- Tradicionalni pohod okoli Šaleških jezer.

 Od Velenja do  Gaberk -

Končno je nama uspelo izpolniti načrt da še enkrat obhodivavsa tri Šaleška jezera no pravzaprav je še kakšno majhno vmes, no glavna, Družmirsko jezero 

, Velenjsko jezero 

Škalsko jezero

in Škalsko

Včeraj sva komaj čakala, da vidiva, ali bo vreme še kolikor toliko vzdržalo, kajti te dneve je kar zanimivo planirati kaj, ko  rabiš navadno sonce ga ni, ko pa bi rad imel dež ga pa tudi ni, no ja nebo pač ne izpolnjuje želje posameznikov. 

Malo čez 8 uro odpravila skozi  cvetoči sončni park  mimo stare elektrarne, ki spreminja staro podobo namenbnost. Nasploh je naju skozi do Šoštanja spremljal pogled na gradbišča  nato pa še mimo restavracije Jezero in Vista  stolpa na katerega se tokrat nisva povzpela, potem ob "Starem šahtu", kjer je sedaj muzej

In že sva bila  na poti navzdol  do  Vista stolpu, kjer sva se za trenutek ustavila 

 da sva si pa ogledala abstraktna mastodonta. ki sta  se  bleščala v živih barvah... No potem sva se pod stolpom 

 malo odpočila oziroma odžejala, 

Ja ta napis kar drži, sreča je res izmuzljiva in včasih jo je kar težko obdržati, 

nadaljevala pot ob Velenjskem jezeru a že hitela naprej  nad  kopališčem  Velenjskega jezera. Kajti pogled onstran na Rudarske škode je bil kar vabljiv. Vedela sva da je še kar nekaj km poti pred nama . Zato sva pohitela ,čez most

in se z njega ozrla navzdol in navzgor  po zatiku Velenjskega jezera..pa pod krošnjami nežno zelenečega drevja.

mimo nakopičenega lignita,

Drevored topolov Joj kakšen užitek se je sprehajati tukaj  , kot nemi stražarji  , posebno poleti v vročini, je kot bi hladili s pahljačami , ko veter se ujame v njihove stožčaste krošnje.

 tudi postajalo je vedno topleje ,

uživala sva v drevoredu  topolov. Pogled pa nama je že uhajal preko vodne gladine na  Rudarske škode kjer bo pot naju vodila ko zavijeva proti Gaberkam -- A prvo sva morala priti še do Družmirskega jezera

Tukaj sva se usedla pomalicala, kajti zjutraj nisva razen kave prav nič zaužila. Nekaj najbrž  zaradi adrenalina, kot so včasih rekli "Reisefiber , ali potovalna vročica ha ha, čeprav sploh nisva odpotovala s kakim prevoznim sredstvom. Ampak letos še nisva se podstopila take dolge ture , no 12 km sva že odpikala, ampak tisto je bilo bolj po mehkih poteh, tu pa je bilo kar precej asfalta. In 17km.. In ja treba seje podpreti , prazen žakelj ne stoji pokonci. 

Krasen pogled na graščino v Šoštanju in na Pusti grad, kjer sva bila prvega marca.
On že koraka proti naslednjemu prvemu cilju Ribiški koči 

kjer sva se ustavila , nazdravila ,vsa vesela,  tretjino 

 poti že opravila 
nato pa pohitela naprej 
prvo do jezera in  ob njem 
občudovala labode, ki se pa niso preveč, zmenili za naju , kajti pomladni čas je čas ljubezni, parjenja, in ja , kaj boš takrat gledal naokoli, če  te kar razganja od strasti. Ja čas parjenja in šopirjenja je. 

No tudi midva se nisva dala motiti ha ha. Pa ne zaradi khm ....ha ha, ampak ker je naju že čas priganjal , vedno topleje je postajalo , čeprav je šele marec in smo komaj vstopili v koledarsko pomlad, ima sonce že neverjetno moč.

Hitela sva ob Družmirskemu jezeru, obema bilo pošteni vroče. in se čudila, kako lepo so vse že uredili in poravnali  razpokana pobočja. Veliko kje , kjer je prej bilo grmovje in visoke trave in drevje je sedaj posejano s travo . Kar nekaj pohodnikov sva srečala. Veliko  veliko kje , pa še ravnajo in urejajo , celo njive so že zorane.. . Res veliko let že zahajava sem. Od takrat ko je se tam, kjer sedaj valovi gladina Družmirskega jezera, sva nabirala zdravilna zelišča in je   obrežje krasil rdeči mak.

n vsako leto je drugače. Včasih je bilo kje kar veliko razpok, sedaj pa se lepo, sicer  počasi vse umirja. Seveda bo še trajalo veliko let da se bo zemlja umirila.

Ja se kar vleče ta pot , gor in dol a  sva kljub temu kar hitro napredovala, kljub vmesnim počivanju-

Že sva prišla do kapelic sredi ravnine, ki kljubujejo času in minljivosti. A sva kar hitro krenila še malo naprej kjer pelje cesta čez zelene trate k Velunjskemu  kanjonu. ker sva najbrž zadnjič tukaj je naju zamikalo , da pokukava še enkrat   tja.

Je pa se razširil  kar precej v teh letih , kar nisva bila tu. 

Kar izpodjeda erozija  robove kanjona 

Peneči  potok Velunje

Ni ravno Coloradski Canjon , ampak za nas je dovolj ...

Res je  globok. 

Šla sva kar daleč od njega za ograjo in se nato spet  priključila  običajni cesti za Gaberke.  ,, No to je prvi del poti, najinega fotozapis, drugo polovico od Gaberk  preko Škal in razširjeni poti  mimo Škalskega jezera , Sončnega parka domov! To pa v naslednjem zapisu

p.p.