Spomini starega gojizarja - Po razširjeni poti okoli Škalskega jezera

  Po dveh dneh počitka in regeneriranje,  ter seveda tudi zato je bilo to počivanje veliko lažje, da sva ostala doma, kajti neurje in vetrovno vreme je preprečilo marsikateremu, da bi se zadrževal zunaj.. Ja Mati Narava nam vrača kar ji z ljudje z  nespametnimi posegi in uničevanjem prizadenejo. 

Torej:

Ko se je vse umirilo in sva se spet počutila sveža, kot prva   rosa ha ha. Je On predlagal, da zgodaj zjutraj obiščeva nama kar priljubljeno traso  razširjene poti okoli Škalskega jezera.Saj za kam daleč in skozi gozdove ni varno hoditi. Pa za ohranjanje kondicije je ravno pravšnja razdalja. 

Pa tudi tukaj  ni veliko hoje skozi gozd. Celo tukaj   se lahko izogneš hoje skozi gozd. Kljub temu sva v borovem gozdu pri Enojčkih, morala plezati čez podrto deblo starega bora. Tako, da sva sklenila da se vrneva po drugi poti potem ob povratku nazaj mimo Stadiona. 

Torej že jutranji pogled  skozi okno, čez mesto na Velenjski grad in skakalnico , naju je opomnil, naj pohitiva, ker so potem smučarski  skoki, oziroma poleti v Planici po Tv in ja bova navijala itak se ve, a prej bova poskrbela še za svoje zdravje in dobro počutje. 

Kljub krasnemu vremenu je bilo kar sveže. Pa še strupeni marčevski veter je pihljal. A sva kljub temu uživala že skozi sončni park ki se je bleščal v kontrastnih barvah 

Prekrasne bele breze so se rahlo zibale  v nežni sapici.. 

Hitela sva naprej skozi Enojčke in se za hip ustavila v  borovem gozdu ob vedno večjem številu kalužnic, (ja všeč so mi v tem zelenju prava sončeca), nekaj pa tudi zato, ker je nama pot preprečilo deblo starega bora,

ki pa sva ga kar hitro prestopila (On,) jaz pa preplezala, ker sem pač malo manjša 

Tik preden sva prispela iz gozda, sva se nastavila objektivu da si bova zapomnila  pohod za konec tega tedna. 

Z navdušenjem sva se ozrla preko jezera na  sončni grič, kjer navadno na  počivališču tudi počivava, a tu sva še v senci, a kar kmalo sva se napotila okoli jezera ki pa je  naju tokrat zelo očaralo v čudovitih barvah 

Kar je  res je res,, zjutraj je svetloba fantastična čeprav je bilo sveže, sem se kar pogosto ustavljala nekaj sem fotografirala, nekaj pa sva opazovala dvoboj labodov, kajti čas parjenja je in vsiljivec iz sosednjega   Velenjskega jezera se je hotel, na vsak način polastiti, labodke, domačinke, prebivalke Škalskega jezera. 

, Kar nekaj pohodnikov, tistih stalnih pač , je naju srečevalo in prehitevalo. Ja tudi nekaj tekačev in tekačic.. A midva sva vsrkavala  lepoto naše doline, jezera ter zasneženih vrhov okoli Šaleške doline. Posebno tja proti zahodu je bilo še vse belo. Pogled na Mozirske in Konečko planino ter Uršljo goro je bi prav zimski. .Nekaj utrinkov! 

Tudi Uršlja gora in pobočje Pogorevca sta bela. 

Na jezeru pa je domači labod podil po jezeru  sem in tja in nato sta vzetela v zrak, a se je kar nekajkrat vrnil nazaj. 

Kadar je partner od labodje se malo oddaljil je vsiljivec takoj pričel z osvajanjem, ter šopirjenjem in razkazovanjem svoje možatosti in moči. 

Pogled na Golte in Boskovec. 

A že sva hitela čez mostiček navzgor proti konjušnici. 

Kjer sva občudovala češnjo ob razpotju ob prvi  poti  in razširjeni poti ob  mosu. 

Kako lep pogled na dišečo češnjo. 
Proti severu je bilo nebo še modre barve, ampak proti vzhodu so se že kopičiti temni oblaki

Pohitela sva naprej in kmalu prispela po klancu do najinega počivališča, kjer sva tudi tokrat občudovala pomladno cvetje

posajeno v visokih gredah iz protja. Pa tudi razgled je bil čisto drugačen kot pa pretekle dneve. Dež in sneg je sedaj temeljitu umil ozračje. 

Pogled na Gradišče 585m nad Velenjem

Pa pogled na Menino planino.. 

Pogled na Družmirsko jezero in TEŠ 

Pogled na Velenjski grad čez mesto. 

Pa na Goro Oljko

Pa na cerkev sv Jakoba na Jakeca pod Gradiščem nad Velenjem. 

Pa pogled malo bolj od daleč  na Gradišče in Goro Oljko. 

A že sva se spustila navxfol

Konjičkov tokrat nisva videla, bil pa je prekrasen pogled na Škalsko cerkev  Sv. Jožefa n pokopališče ob njej. 

A midva sva se že obrnila proti Škalskemu jezeru in pohitela po ravnini, 

mimo vrbovega nasada

Navzdol

ter med Velenjskim in Škalskim jezerem občudovala, moč vetra, 

, ki je v vetrnicah za pridobivanje elektrike delal v pravih hrup, sem naložila video a se tu ne da realizirati!? Nato pa naprej mimo stadiona Rudarja

Mimo cvetočih grmov gloga

Kljub vetru in hladu so čmrlji kar vneto obiskovali bele cvetove. 

V vetru naših zastav

Mimo obnovljenega stadiona

Ja zgleda da ribe kljub vetru in hladu prijemajo. Ribič si bo ujel kosilo. Naj mu tekne. 

po cesti naokoli, se vrnila skozi sončni park,

kjer je veter pričel močneje pihati, da so  mlade vrbe plapolale skoraj poševno, a midva zadovoljna,vsa  vesela sva se podala domov, po izdanem zajtrku ajdovih žgancev in mleka, sva se podala pred te ve ekran, kajti  kmalu so se pričeli smučarski poleti v Planici, kjer sva uživala in navijala za naše orle in orlice, krasen dan sva preživela, naj bo še več takih.. 

P. P.