-POMLAD
Bila so leta sprememb, velikih sprememb. V deželo je prišla
pomanjkanje. Tudi pri nas smo ga čutili, čeprav morda ne toliko, kot pri
manjših kmetijah. Vse bolj se je gledalo
na vse, dajatve so bile vedno večje.
Oče
so govorili: "moramo varčevati, ne vemo kaj bo drugo leto." V zraku je
visela grožnja prve svetovne vojne.. Oče so odpustili deklo ni bilo več
sredstev, da bi jo lahko plačevali.. Pa ugotovili so , da sem jaz skoraj
odrasla in , da je čas da se poprimem vsakega dela.
Ja bilo je leto sprememb Iz hleva je šlo precej živine,
dajatve so bile dokaj visoke, svinj je še bilo precej v hlevu in s tem smo
gospodarili, in prodajali. Jedli smo prekajeno meso dan za dnem na sto in en način. mati so skuhali
žolco?(aspik) veliko, jedli smo jo vsak dan za malico po vrhu se je kdaj nabralo plast zelene plesni
postrgali so jo dol in to je to. Zbolel ni nikdar nobeden. Siti smo pa bili.
Dnevi so se daljšali, posejali smo oves, jaro pšenico,
proso.. spominjam se, da je bila taka suša, da se je kadilo, za volovsko vprego
ko so branali brazde.
Ja bil je čas sprememb starejši brat je služil vojsko na
jugu v Peči. Imel je veliko domotožje pisal in prosil je za pakete, naj
pošljemo kaj, da je hrana slaba..Drugi
brat je bil še doma in pridno pomagal očetu pri delu. Jaz pa sem morala
poprijeti za vsako delo v hiši, kuhinji na vrtu , v hlevu pač treba se je bilo
naučiti delati in obvladovati posel kmečke žene.
Bilo je leto sprememb. največjo spremembo pa sem opazila
pri sebi .Rasla sem res kot konoplja. Skoraj sem že prerasla mater.
Z sosedovo Minko sva bili nerazdružljivi kadar je nama dopuščal čas. Največ v
nedeljskih popoldnevih. Sva tičali skupaj in se hihitajoče smejali. bili sva skoraj istih let ,
brsteli sva in cveteli kot jablane na vrtu. .Pričela sem dobivati podobo ženske.
Bila sem zmedena. Iz suhljatega dekletca
sem se razvila sebi nepoznano osebo. Pa kako me je pričel ogledovati sosedov
Franček.
Njegove oči so se
vedno pogosteje pomudile na mojih okroglih prsih, da sem zardevala in
zardevala. Še dobro, da smo nosile bolj ohlapne bluze. Nisem vedela ali se naj
smejim ali naj bom jezna ali naj mi bo všeč. Bila je taka mešanica občutkov
bila sem zmedena in , kadar me je srečal in to je bilo vedno pogosteje in
pogosteje. Vedno je našel vzrok, da se je oglasil pri nas .Bilo mi je všeč..
Nekega
dne sem grabila listje na robu gozda. Kar naenkrat sem ga videla prihajati po
potki. Obstala sem .
Vprašal me je : »Kaj delaš?« ter zardel.
Tudi jaz sem
zardela in mu odgovorila: »Vidiš menda, da grabim!«
Še bolj je zardel, prišel
čisto blizu do mene gledajoč v oči
rekel:
»Glej kaj imaš tu?«
"Kje?"
sem vprašala z
zadrgnjenim glasom? »Tu,« je tiho rekel in se nežno dotaknil mojih prsi. Obstala, kot od strele zadeta. niti za ped se
nisem odmaknila kajti prešinila me je
taka sladkost in bolečina ob enem, , da sem enostavno bila prepričana, da me bo
konec. od sreče. Stopil je še korak bliže in me nerodno, nežno poljubil, kot
dih na moje začudene ustnice. Poljubil me je še enkrat me prijel za roke, ter
me nežno objel, naslonil glavo na moje lice in mi tiho zašepetal v uho:
»Veš
všeč si mi, rad te imam.«
Stala sva tam, ves svet je poniknil za naju... stala
sva tam se držala za roke... Bila sva mlada neizkušena, a tako srečna čutila
sva kako nama srci bijeta kot eno. Iz te zamaknjenosti naju je predramil
materin klic.
»Južna je pridi.«, se je slišalo od doma.
Odskočila sva vsak na
svojo stran, oba zardela in se potem srečna na glas zasmejala. Odhitela sva vsak po svoji poti.
jaz vsekakor kot v snu. Mati doma pa so hoteli vedeti, če je rob pograbljen in
ali je bilo veliko listja?. Odgovorila sem .
»Ne vem !«
Nadaljevanje sledi: " Dekliška leta poletje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar