četrtek, 30. julij 2015

SPOMINI STAREGA DNEVNIKA-- 4-- NAJSTNICA



-POMLAD


Bila so leta sprememb, velikih sprememb. V deželo je prišla pomanjkanje. Tudi pri nas smo ga čutili, čeprav morda ne toliko, kot pri manjših  kmetijah. Vse bolj se je gledalo na vse, dajatve so bile vedno večje.
 Oče  so govorili: "moramo varčevati, ne vemo kaj bo drugo leto." V zraku je visela grožnja prve svetovne vojne.. Oče so odpustili deklo ni bilo več sredstev, da bi jo lahko plačevali.. Pa ugotovili so , da sem jaz skoraj odrasla in , da je čas da se poprimem vsakega dela.
Ja bilo je leto sprememb Iz hleva je šlo precej živine, dajatve so bile dokaj visoke, svinj je še bilo precej v hlevu in s tem smo gospodarili, in prodajali. Jedli smo prekajeno meso dan za dnem  na sto in en način. mati so skuhali žolco?(aspik) veliko, jedli smo jo vsak dan za malico  po vrhu se je kdaj nabralo plast zelene plesni postrgali so jo dol in to je to. Zbolel ni nikdar nobeden. Siti smo pa  bili.
Dnevi so se daljšali, posejali smo oves, jaro pšenico, proso.. spominjam se, da je bila taka suša, da se je kadilo, za volovsko vprego ko so branali brazde.
Ja bil je čas sprememb starejši brat je služil vojsko na jugu v Peči. Imel je veliko domotožje pisal in prosil je za pakete, naj pošljemo kaj, da  je hrana slaba..Drugi brat je bil še doma in pridno pomagal očetu pri delu. Jaz pa sem morala poprijeti za vsako delo v hiši, kuhinji na vrtu , v hlevu pač treba se je bilo naučiti delati in obvladovati posel kmečke žene.
Bilo je leto sprememb. največjo spremembo pa sem opazila pri sebi .Rasla sem res kot konoplja. Skoraj sem že prerasla mater.
Z sosedovo Minko sva bili nerazdružljivi  kadar je nama dopuščal čas. Največ v nedeljskih popoldnevih. Sva tičali skupaj in se hihitajoče  smejali. bili sva skoraj istih let ,  brsteli sva in cveteli kot jablane na vrtu..Pričela sem dobivati podobo ženske. Bila sem zmedena.  Iz suhljatega dekletca sem se razvila sebi nepoznano osebo. Pa kako me je pričel ogledovati sosedov Franček.
 Njegove oči so se vedno pogosteje pomudile na mojih okroglih prsih, da sem zardevala in zardevala. Še dobro, da smo nosile bolj ohlapne bluze. Nisem vedela ali se naj smejim ali naj bom jezna ali naj mi bo všeč. Bila je taka mešanica občutkov bila sem zmedena in , kadar me je srečal in to je bilo vedno pogosteje in pogosteje. Vedno je našel vzrok, da se je oglasil pri nas .Bilo mi je všeč..
Nekega dne sem grabila listje na robu gozda. Kar naenkrat sem ga videla prihajati po potki. Obstala sem .
 Vprašal me je : »Kaj delaš?« ter zardel.
 Tudi jaz sem zardela in mu odgovorila: »Vidiš menda, da grabim!«
 Še bolj je zardel, prišel čisto blizu do mene  gledajoč v oči rekel:
 »Glej kaj imaš tu?«
 "Kje?"
sem vprašala z zadrgnjenim glasom? »Tu,« je tiho rekel in se nežno  dotaknil mojih prsi.  Obstala, kot od strele zadeta. niti za ped se nisem odmaknila  kajti prešinila me je taka sladkost in bolečina ob enem, , da sem enostavno bila prepričana, da me bo konec. od sreče. Stopil je še korak bliže in me nerodno, nežno poljubil, kot dih na moje začudene ustnice. Poljubil me je še enkrat me prijel za roke, ter me nežno objel, naslonil glavo na moje lice in mi tiho zašepetal v uho: 
»Veš všeč si mi, rad te imam.« 
Stala sva tam, ves svet je poniknil za naju... stala sva tam se držala za roke... Bila sva mlada neizkušena, a tako srečna čutila sva kako nama srci bijeta kot eno. Iz te zamaknjenosti naju je predramil materin klic.
 »Južna je pridi.«, se je slišalo od doma.
Odskočila sva vsak  na svojo stran, oba zardela in se potem srečna na glas  zasmejala. Odhitela sva vsak po svoji poti. jaz vsekakor kot v snu. Mati doma pa so hoteli vedeti, če je rob pograbljen in ali je bilo veliko listja?. Odgovorila sem .
 »Ne vem !«
Nadaljevanje sledi: " Dekliška leta poletje.