Podoben zapis sem napisala lani v tem času, sedaj ga samo izpopolnjujem ,ali kakor bi lahko dejala isti mesec, a vendarle tako drugačen....kajti mesec november je za mene vsako leto dober mesec, morda eden najbolj aktivnih, najbolj prešernih. Vedno pričnem z urejanjem priprav za praznike, majhne detajle, ob katerih se zelo zabavam. Tudi pričakovanje, konec leta se že čuti, z njim najbolj veselje, da se bo pričel dan daljšati, da bo spet svetloba zavladala naokrog , pa ne nazadnje za konec meseca točneje na 29 novembra sva se midva z mojo boljšo polovico prvič srečala, ko se je zaiskrila prva iskra, ki je zagorela v trajen ogenj , takrat še v bivši Jugoslaviji, ko je bil to praznik republike pred petinpetdesetimi leti ja rada imam mesec november..... Poln spominov poln načrtov za prihodnost, no vsaj do sedaj je bilo tako.....Letos pa je do sedaj bilo tudi kar obetajoče. Ne v smislu pohodov, čeprav se jih naniza kar nekaj, letos res ponavljajočih zaradi ukrepov in seveda tudi samo v krogu naše občine...A kljub temu se gibljeva, če pa že ne toliko zunaj nadoknadiva s sobnim kolesom in abroketom, da tudi druge mišice malo ostanejo v formi, da nisi tak, kot bi ti okoli rok visela zgubana zavesa ..Da te že skrbi, da se ne boš kam zahakljal z njimi .. Pa da vsaj ohraniš moč za kako strmino....Pa elastičnost ,ta je še kako potrebna, ko že vse drugo okrni.
Veliko se je spremenilo od lani, le moja aktivnost in pozitivnost je v začetku tega meseca bila isto na najvišjem nivoju.
Optimistično sem zrla v prihodnost, , kajti po pol letni nezmožnosti zaradi bolezni in operacije, sem res mislila da nikoli več ne bom s takim veseljem optimizmom , polnim adrenalina šla skozi poletje...A se je vse obrnilo na bolje v drugi polovici leta , seveda z vsem trudom in voljo sem dobesedno zakorakala življenju in soncu nasproti
Jesen se je že krepko nagnila v svojo drugo polovico , čeprav so še tu in tam , kar topli dnevi , a jutra so že zelo sveža sveža, včasih tudi s koprenasto meglo nakazujejo to, da smo tik pred pragom zime. Zadnji teden se počutim nekako, kako naj zapišem , mlahavo, brezupno ..Kar me zelo čudi ? Ker je luna v porastu navadno ima je imela vedno zelo dober vpliv na mene ... Sedaj pa nekako me ne doseže njen rastoči krajec...
Včasih premišljujem o vplivu letnih časov , vremena na počutje ljudi .
Večkrat slišiš koga reči,
"Nisem mogel spati, je najbrž tega kriva polna luna!"
"Nisem mogel spati, je najbrž tega kriva polna luna!"
No na koga vpliva polna luna, ščip , na druge pa prazna luna ali mlaj.
Tudi bolezenski znaki so povezani z vremenom , mislim , da je kar nekaj ljudi, ki so ob deževnem vremenu bolj dojemljivi za težave, ki jim jih povzročajo posledice bolezni, ali poškodb. Pa ne samo ljudje, tudi živali, čutijo vpliv vremena. Naša psička Mery je te dneve, ko čisto nebogljena, ko se pripravlja k dežju... Tako , da premore le krajše poti, okoli Sončnega parka, ali okoli Škalskega jezera, a tam vedno najkrajšo varianto... Kljub zdravilom ,ki jih redno dobiva opažam, da vedno pogosteje pride k meni, da jo vzamem gor in ji malo zmasiram bolečo mesto.. Ja leta, sredi oktobra je dopolnila deveto leto, kar pogrešam , njeno razigranost poskočnost . Kakor koli , hočem reči , da nekaj mora biti že na tem!
Seveda tudi ljudem takrat navadno pade razpoloženje na nulo.
Svet okoli nas postane veliko mračnejši, ali pa celo ovit v gosto meglo, v kateri včasih ne najdeš izhoda. Kar naenkrat se zapičiš v besede , da je morda trditev nekaterih o starosti , morda res malo bolj realna, kot pa jo vzameš sam za dejstvo.
Vedno sem se do sedaj ob besedah:
"Ja smo prišli v leta, ko je normalno da ne zmoremo , ne tega, ne onega več" samo nasmehnila. Kaj imajo leta opraviti s tem. Jaz se počutim dobro , vedno enako. Je pa res da me sedaj ob vseh teh prognozah oziroma dejstvih, da čeprav se zmanjšuje okuženost ljudi, se povečuje smrtnost med pacienti obolelih za Covidom 19... Čeprav sem po naravi zelo velik optimist, se je nekje v podzavesti pričela pojavljati v enem kotičku možganov, rahla skrb, kaj pa če se kljub vsemu le okužim? Kljub varnostni razdalji, izogibanju ljudem ,kljub nošenju maske, da o umivanju in razkuževanju rok, kljuk sploh ne govorim...
Torej to ne more biti vzrok.
Lani pa je bilo tako razmišljanje
No da se povrnem na temno stran sonca, kajti sedaj opažam, da sem se veliko teže pobrala, kljub relativnemu sončnemu vremenu, kot pač ob podobnih drugih primerih prej. Fizično sem si že kar dobro opomogla, seveda bo ostalo nekaj posledic, a je že tako, da vedno ostane kak praska , ali kaka brazgotina.
Ali je to res posledica letom, ali pa samo vplivu okolja, češ smo pač stari, kot če greš k zdravniku, te boli kaj, pa ti zdravnik lakonično reče Ja starost, jaz vam novih kosti in mišic ne morem vrniti... Potem pač greš nazaj domovi n imaš dve možnosti, da se predaš, sedeš pred Tv in čakaš na teto Matildo da nabrusi koso tudi za tebe, ali pa rečeš,
"Dol mi visi . kar pravi dotttore" ;pa se pričneš sam razgibavati, včasih stisneš zobe, ker te vse oboli, a opaziš potem da si vsak dan gibčnejši....
Kajti ob takih trenutkih se prično pojavljati vprašanja in razglabljanja, kako smo si različni ,zakaj je tako, da so nekateri stoletniki prisebni polni iskrivosti duha. Nekateri pa že malo čez šestdeset jim spomin peša. Čeprav so živeli doslej aktivno na vseh področjih.
Nekateri gredo ,celo tako daleč, da so mnenja, da so starejši nad šestdeset, sedemdeset let pač obsojeni samo na , Tv daljinca in kratek sprehodek v trgovino, ali okoli hiše. Seveda ni hoja vse. Seveda sedaj v teh kriznih časih je tako, ali tako najvarneje, da ranljive skupine ljudi ostaja doma. Že tako, ali tako je preveč žrtev med njimi zaradi korona virusa...Tudi različni hobiji veliko prispevajo Seveda to ne velja za vse starostnike. Kako z veseljem opazujem starejše sosede, skoraj neverjetno je koliko jih je , da se včasih sprašujem, ali smo postali res četrt starostnikov. Šest sosedov od katerega so še vsi pri "moči" čeprav imajo že 86 let oziroma dva celo 87 let. Eden redno vozi avtomobil . Ostali pa gredo vsaj enkrat na teden okoli jezera, ali vsaj okoli parka. Seveda ni vse v fizični moči, ampak tudi v psihi . Kaj ti pomagajo mišice, če je v glavi pajčevina, kjer se počasi udomačuje gospa demenca..... No to je bilo še lani, letos so ti sosedje poniknili nekam, ne vidiš jih več, ne slišiš jih več, le rolete, ki se dvignejo tam sredi dopoldneva, nakazujejo, da so še pri življenju. A imam vtis da so vsi tako prestrašeni (kako tudi ne) samo mlahavo zamahnejo z roko od daleč ko greš mimo in jih pozdraviš , če jih slučajno ugledaš na balkonu....da bi postali ena izmed številk žrtev korona virusa... Tako je letos...Čeprav sem kljub vsemu še polna nekih načrtov, nikoli ne gledam na stvari, kot sedemdeset letnica no že kar nekaj let čez, ampak , kot bi jih imela, kaj naj rečem da ne bom pretiravala, kot petdesetletnica. Do sedaj nikoli nisem čudila, da mi starost diha za ovratnik, niti nisem dovolila si tega občutka... se je od nekod pojavil strah Kaj pa če???? To pa je razlika lani od je letos... sedaj pa čakam na to da se megla razkadi, da se pokaže mesec poln moči in da grem naprej , kako in na katero stran, ali temno stran meseca, ali svetlo stran svetlobe, pa bomo videli po novem letu.........
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar