Spomini starega gojzarja- JESENSKI OBISK lubela 778 m

 Bilo je sredi minulega  tedna, tik preden je našo dolino zagrnila tako gosta megla, da si komaj videl preko ulice.... Izkoristila sva še zadnji sončni dan, ter se zjutraj napotila s psičko ob Paki na sprehod, tam je bilo malo manj obljudeno, kot pa okoli parka, ali čez par. Potem pa sva se po kratkem oklevanju, , kajti bila sva že oba utrujena od opravkov, poti  ki sva jih dopoldne morala opraviti v dolini..... A je zmagala dobra volja tako sva se  le odločila da narediva vsaj majhen premik malo v naravo, kajti prva dva dneva, čeprav sončna sva morala nameniti drugim važnim opravkom, ki jih pač zahteva vsakdanje življenje.... Okoli enajste ure sva se odpeljala  r  naprej po ozki z  avtom proti Hrastovcu, ter naprej mimo Škalskih Cirkovc, ter zavila levo proti Lubeli  po strmi cesti, do konec asfalta, kjer sva parkirala. 

No tokratnemu izletu ni bil cilj hoja oziroma da se razgibljeva, to sva se dva dneva dovolj po dolini. Ampak da se naužijeva sonca, D vitamina , modrine neba , predvsem pa svežega zraka. Vdihavala sva ga prav po predpisih, da sem imela vtis, kot da sem , kot balon napolnjena s kisikom . Čudovit občutek, dihanje se je upočasnilo energija se je vrnila, z njo pa neka spokojnost, ki jo lahko začutiš samo v naravi... 

Pot se dviga in spušča , nekje pokrita z listno preprogo, v senci pa z pomrzlim makadamom, skratka pot za uživanje, za sproščanje, ne utrudljiva, ravno prav da se razgibaš, pa da se ob tem lahko predaš sončnim žarkom, ki so sijali skozi razredčena debla bukev

Tokrat sva šla iz druge strani na vrh Lubele, 778 m ,navadno greva iz Škal, ali pa peš iz Velenja. po drugi  zahodni strani...Ker tokrat ni bil glavni cilj hoja, ampak regeneriranje Sva se malo bliže pripeljala...

 Le tu in tam sva ujela še pogled na pobeljeni vrh Uršlje gore, kar , ki je vabeče se blestela v opoldanskem soncu. Prav globoko sva oba obžalovala, da je nam  prepovedano jo obiskati, zaradi prepovedi prehoda občinskih mej...

že zapeljala. Ter že kar na začetku uživala v kontrastih, ki jih lahko ponudi le jesensko obarvan gozd ...Široka res široka lepa gozdna cesta, ki se vije po obronku Lubele, je bila kot pesem , pod nogami je šumelo odpadlo listje.

Pa sva dejala, saj bo tudi to minilo. Veliko kaj smo že preživeli, bomo tudi to, če bomo imeli kolikor toliko sreče, ter da se bomo pazili...

Cesta pelje po vrhu nekaj časa po ravnem potem pa se spusti kar precej, da dosežeš po uri hoje Lovsko kočo na  Lubeli... Brodila sva po odpadlem listju ter uživala v soncu, 

Na zahodni strani Lubele so tako gosta drevesa, ki so se bleščala v sonci

Smreke pa so bile , kot posrebrene, od igre svetlobe in sence....

Pohled na severno stran je dajal vtis, kot da je ura zjutraj sedem ne pa opoldan

pa sva prispela , do koče sva bila prvo očarana nad čudovito jerebiko , kjer so njene tanke veje se šibile od živobarvnih sadov... 

k

Pogled skozi krošnje na Plešivec

Krasna, res lepo izdelana tabla ter škatla z vpisno knjigo, ter na drevesu planinski znak, je bilo res presenečenje... razveselila sva se tega. Vse  hvalevredno, da tudi naši vrhovi dobijo lepe označbe in planinske simbole. Kajti vedno večji je obisk ...Ljubiteljev narave

Že od daleč sva videla lepo veliko tablo  , pa planinski znak , ter škatlo z vpisno knjigo... Kar nekaj  časa sva sedela pri mizi ter se prepustila soncu in svežini jesenskega dneva. Prihajali so še drugi pohodniki, večinoma iz Plešivca in Škal, ki pa so se na hitro vpisali, ter potem odšli naprej , ali nazaj v vse smeri.... Nekaj pa se jih je usidralo pri drugih mizah nekaj na travi skratka vsi smo, kot da bi vedeli da je zadnji  sončni dan , si nabirali še kako potrebnega vitamina D...

Slikala sva se da sva se malo ogrela s premikanjem, kajti tako nežno je pihljal vetrič, da je bilo kar prav da nisi bil na miru...Potem se razgledovala po vrhovih gora na jugu, a vidljivost ni bila preveč idealna, komaj sva videla Goro Oljko 

Pogled na bleščeča Šaleška jezera  v dolini ...Čez dobro uro sva se tudi midva odpravila ter počasi krenila nazaj, tokrat navkreber po šumečem listju proti Škalskim Cirkovcam, ter Škalskemu jezeru ,ter se polna energije vrnila domov, vesela, da sva končno uspela ujeti lep sončen dan za obisk Lubele, kajti to je nama še en teden nazaj preprečevala gosta megla, ki se je iz Koroške strani  oplazila na obronke Šaleške doline....

p.p.