Spomini starega gojzarja- Barve - Ko imaš srečo da lahko pobegneš...

Na obronke naše prelepe doline...

Sončno toplo jutro, je naju sprva zvabilo v Sončni park na sprehod.. A so naju močne barve jesen, ki so  tako močno žarele  v jutranjem  soncu ,
da sva se oba nasmejala , ko sva enoglasno dejala, :"Tako lepo vreme je , sončno, greh bi bil da ostaneva doma"! 

Sekvoje so vsak dan bolj temno obarvane, njihova barva se preliva, od opečnato rjave, preko purpurno rdeče do zamolklo rjaste... Vmes pa , kot za kontrast sijejo rumeno obarvani listi javorjev, macesnov  in še ostalih vrst  krošenj drevja..

Enostavno ne moreš ostati ravnodušen...Najlepše pa je, da je več sort sekvoj, nekatere so že na vrhuncu barvitosti, druge so še povsem zelene, dve pa so sedaj rahlo navdahnjene, toliko da lahko pričakuješ v naslednjih dnevih eksplozijo močnih barv..

 Seveda je dela doma dovolj, a počaka, Danes je bil lep sončen dan, jutri je vprašanje, kako bo... a v teh časih , ko se že skoraj vsi počutimo, kot bi bili v nekem vakumu , ko čakaš, kdaj bo okužba ponehala, ko se ne veš , kam bi se djal, da prideš malo ven na zrak, na sonce, da se naužiješ svežega zraka vitamina D, predvsem pa da se razmigaš, kajti človeško telo je ustvarjeno za gibanje. Drugače propade. Ker sva letos hribe, gore, okoli naše doline že vse obiskala, nekatere že kar večkrat,... Sva se odločila za obisk Stropnice  v Šamrških Cirkovcah nad Velenjem.

Da pa bova izkoristila dan , sva se namenila prvo  iti na Stropnico 840 m, nad Šenbricem, potem pa se vrniti do odcepa pri veliki kamniti mizi 

Nato pa navzgor še na  drugi  Skalni vrh, ter po grebenu do Vodemlje in po krožni južni poti nazaj do izhodišča...Krenila sva po asfaltni cesti mimo barvitih dreves.. nato pa  ..  

Na desno krenila po makadamu do mimo borovcev , ki so v današnjem sončnem skoraj vročem vremenu tako opojno dišali, da sem imela vtis, kot , da sem kje ob morju...

Ko sva prišla na čistino se nama je odprl pogled na našo dolino, vsaj del, ter na vrhove , ki sva jih pred nedavnim obiskala, kot so Skorno, Gradišče, , Sv. Jakob nad Velenjem, na levi strani pa Paški Kozjak z Radojčem in Ramšakovim vrhom.... Ja čeprav je kar nekaj vrhov okoli naše doline, sva se šalila, da jih je že zmanjkalo, a hitro pripomnila, da na vse vrhove vodijo različne poti, tako, da ni panike, da bi moral hoditi vedno po istih poteh. Ob enem pa seveda imava upanje, da se bo stanje, ki sedaj vlada pri nas in drugje, kmalu pričelo umirjati, upajmo, da s čim manjšimi žrtvami virusa. Tako bomo  spet  brez skrbi obiskovali poti po dolinah in planinah , ter uživali v naravi , ki nas ohranja vsaj kolikor toliko zdrave in optimistično razpoložene...

Krenila sva navzgor mimo malega lesenega, vikenda v gozd   ter sprva po gozdni cesti, ki je bolj slaba,  kajti se še pozna da je do pred kratkim bil  tu vetrolom, je še precej vej na cesti ..

Po kamnitem pobočju sva kmalu prispela na  dolg travnik

Kjer je bilo tako toplo, kot bi bil mesec september, ne pa november...

Ob njegovem robu sva hitro prispela  v gozd, s prekrasnimi gobami

Ter zanimivim propadajočim drevesom, ki ga je vsako leto manj, je kot stare razvaline gradu, ki jih letni časi spreminjajo v prah ...

Navadno tu gor rado piha .Tokrat ni. Bilo je sončno toplo, a sva se samo slikala , 

ter se kmalu vrnila na travnik, kjer sva si privoščila krajši odmor za kosilo... Nato pa sva se vrnila spet nazaj navzdol do odcepa, do kamnite mize

a sva tokrat za spremembo se napotila po severni strani navzgor na Skalni vrh. Po gozdni cesti , ki pa je je , kar naenkrat zmanjkalo

A vseeno sva potem po pobočju prišla na vrh- Se slikala ter odžejala, vroče je nama pošteno postalo. A sva dejala, tako , sedaj sva te hribe prehodila iz vseh poti in še po brezpotjih... Nato sva odhitela še nekaj sto metrov navzdol do Vodemlje, kjer pa sva bila presenečena, ker je tukaj naju srečevalo zelo veliko mladih pohodnikov. Lepo jih je bilo videti...

Tam se nisva zadržala dolgo ampak sva po spodnji gozdni cesti odhitela na izhodišče. Pozno popoldan sva šele prispela domov. Kar utrujena , moram priznati, a vseeno tako dobre volje, predvsem pa z zavestjo, da sva izkoristila sončen dan, daleč od možnih okužb,

 Srečna da sva lahko pobegnila pod barvite krošnje dreves..... No jutri pa bo delovna akcija doma ...

 Pa še nekaj posnetkov iz zadnjega dela današnjega potepanja po obronkih naše doline.

Na Vodemlji  780m se je sončila zelena kobilica, od daleč sem jo posnela

 ..Se pošteno razgibala, zadnja strmina nama je dala vetra. A sva se šalila, kaj je to za naju ha ha... Dokler še lahko, zakaj ne bi... ko ne bova mogla več, laziti naokoli po hribih, bova obujala spomine, gledala fotografije in osveževala spomine, ki bi drugače izginili iz spomina....Hvaležna za ta dan, da nama je dano, da, lahko pobegneva tja kjer sva najraje, na svežem zraku, v naravi k, tja kjer se počutiva najbolje, 

p.p