......Ki vsako leto vedno znova oživi, dobi drug pomen.
Ne mislim pisati o politiki, o prejšnji državi o dogajanju o plusih in minusih tedanjega časa, to prepuščam strokovnjakom , zgodovinarjem, moj zapis je samo zapis navadnega človeka, ki mu je ta dan pač ostal v spominu zaradi osebnega dogajanja...Je kot oddaljen spomin , ki vedno v teh novembrskih dnevih oživi, zažari, posebno letos, omili ter zabriše, te pesimistične napovedi, prepovedi odredbe....
Lahko bi pričela z besedami, nekoč je bilo! Ja a to bi bilo nekako bolj pravljično izražanje, kot tiste pravljice o Janku in Metki, o Sneguljčici , Trnuljčici, skratka pripovedke, ki so jih pripovedovali, ko so še bili otroci, ali kot so potem oni otrokom podajali to tradicijo naprej, potem pa so s tem nadaljevali tudi njihovi otroci....No sedaj je najbrž teh čarobnih pravljic manj, ali pa so jih nadomestile igrice na mobitelih...
No ,res je bilo nekoč na današnji dan....Ker je pa že vse tako oddaljeno od vsega tega, da se še njej sami dozdeva, da je to res neka pravljica , ki jo jo slišala od drugih...A ni tako, le da je že od tega ko se je vse to pričelo že petinpetdeset let ..... Pravijo , da gotove stvari, spomine, ne zabriše čas, pa če je še tako oddaljeno dogajanje vsega.
A čeprav je od tega preteklo že več, kot pol stoletja se vedno spomni na ta dan vsega, prav vsake podrobnosti, kot bi bilo včeraj,.... Je pa zanimivo, veliko kaj je že pozabila navadno slabe stvari, ali jih potisnila nekam na rob, kjer jih je počasi , a sigurno prepredla pajčevina časa in prav je tako...
Bilo je devetindvajsetega novembra, na današnji dan , pred petinpetdesetimi leti v drugi državi v drugem stoletju, pa če sem malo sarkastična v drugem tisočletju Ko so praznovali še pompozno Dan Republike , ta dan je bil za vse vedno nekaj posebnega, čeprav so bili kmetje, se jih praznični dan ni tako dotaknil osebno, a ker so njihovi sorodniki, prijatelji , bili skoraj vsi po službah, (bil je dela prost dan) , no tudi takrat so dobili obiske... Kak dan prej so navadno bile tudi koline, da si imel dati kaj na mizo ....
Tiste sobote, je kmetijo obiskalo kar nekaj sorodnikov in prijateljev iz bližnjih mest.....Po obilni malici, kosilu so se odločili da gredo ,kot je že navada na veselico, oziroma praznovanje na bližnjo planinsko kočo....Kjer se je plesalo pelo in seveda tudi pilo. A vse v mejah dobre volje.... Plesala je rada , takrat s prav vsemi, le z enim mladeničem, ki ji je bil na prvi pogled res všeč z njim ni.. A je pristopil, k njej , ter ji opravičujoče dejal ", Bi zaplesal s teboj , a me tako boli noga sem si jo poškodoval. Ne bi bil preveč okreten ", se je nasmehnil...
. "Ja v redu je," je prikimala molče ,ter plesala z drugimi naprej...
Ko so se vračali po strmini , (takrat so hodili še vse peš) koča je bila pod bližnjo goro, bilo je zelo spolzko. Tisti november je padlo zelo veliko dežja, a bilo je še kopno, Kar nekaterim je spodrsnilo, tudi njej. Pa se jo je dotaknil nekdo in dejal, bom te prijel , da boš laže šla.... Srce je podivjalo, brez besed mu je v temi podala roko .pogovarjala sta se o vsem mogočem, začutila je naenkrat ,nekaj popolnoma novega, da se energija, pretaka od njega k njej in nazaj...Pred hišo, ji je stisnil roko , ona pa je dejala, hvala za pomoč pri hoji, ter se mu nasmejala ter ga pogledala globoko v oči, v katerih se je popolnoma izgubila....:
Kar precej dolgo je trajal ta čarobni trenutek, dokler ni nekdo iz veže zaklical ;"pridita noter, bosta ja zmrznila zunaj."... Počasi je dlan spustila drugo dlan, a oba je prešinilo spoznanje , sprva, kot šok , da ta pogled, ta energija, ki se pretaka med njima je nekaj več, da ne bo ugasnila, da je to nekaj povsem novega veliko večjega, da je bila to prva iskra , mali plamenček, ki se bo razplamtel v velik neugasljiv kres.. Nežno se je nasmehnila , ter mu stisnila še zadnjič roko , ter odšla v hišo...
Res sta se kmalu zatem poročila ter srečno živela dolga leta, več, kot pol stoletja. V zakonu je bilo vsega na pretek ljubezni , sreče lepote , žalosti, gorja , a ljubezen ni nikoli niti za hip ugasnila, ... Bila sta sorodni duši, tudi ko je zaljubljenost minila, a se je izkristalizirala globoka ljubezen , bilo je veliko kompromisov ,a njima je bilo dano, da sta kljub številnim preprekam, , napakam ohranila pozitivnost, spoštovanje , ter optimizem ....Jasno njima je , da je lahko jesen življenja še kako lepa, če lahko njune misli in dejanja dopolnjujeta....Da so njima važne enake stvari .... Največji uspeh je za njiju , da njima je iz ednine narediti dvojino ... nič več ni jaz in ti, ampak midva sva..
. Tako danes je devetindvajseti november, ko zunaj je ivje prekrilo poljane, a v spominu cvetijo spomini in toplo grejejo srce ..:Topla uvela dlan poišče drugo in in kot tedaj se pogled izgubi , v sedaj že malo motnih očeh. A nasmeh je še vedno svež, prisrčen in objem krepak .....
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar