Spomini starega gojzarja : O prepovedih o prednovoletnem načrtovanju...in ne nazadnje o megli

 Danes jutraj me  je skozi okno očaral Velenjski grad, na drugi strani mesta...

ki se je bleščal v soncu. Napovedan je dež. A pogled malo bolj proti vzhodu je že razkril da nebo ni tako čudovito modro, kot je bilo zadnjih nekaj dni, ko smo uživali v sončni toploti in modrini neba, kot v poznem poletju. Pa sva dejala se zapeljeva malo ven, nad Škalske Cirkovce samo ven iz mesta na sveži zrak in jo potem pičiva na Graška goro do spomenika in nazaj.. Pogled  proti vzhodu  nad vrhom Kožlja  je nakazal , da današnji dan ne bo tako sončen , kot smo imeli zadnjih par dni vreme v naši dolini, ki nas je razvajalo s toploto in modrino neba, kot bi bili v poznem poletju, ne pa da se že nagibamo proti novemu  letu... Se čudno sliši, a če se prav spomnim že načrtujejo, konec meseca  praznično okraševanje po mestih... Mi nekako ne gre to vse skupaj v glavo, če je prepovedano zbiranje na javnih mestih, druženje, gostinski obrati so zaprti, komu na čast  bodo okraševali, dvomim , če bodo lahko že odprli meje .  .  Komu na čast bodo svetile lučke in mežikale tja čez prazne trge in prireditvene prostore... Ni drugega, kot da se zapravlja denar,  naj bi raje ta sredstva namenili prepotrebnim društvom , ter podjetjem, ki bodo najbolj čutili te krizne posledice...Dodatno  se še   svetlobno onesnaževanje naše drugače prekrasne zemljice.. Praznujemo pa tako lahko v družbi tistih najožjih članov družine... če se bo vsaj malo to sprostilo ..A še potem bo potrebna previdnost....

Moram pa reči in pohvaliti, da v našem mestu so precej omejili osvetljevanje  zadnja leta , denar pa namenili raznim  društvom za rehabilitacijo njihovih uporabnikov.

Sicer pa srčno upam , da bodo sedanji ukrepi, kaj zalegli, sicer nam to že dolgo obljubljajo vsi da smo že na vrhuncu krize, a se vedno znova in znova izkaže, da bo še kar nekaj časa  potrebno da bomo laže zadihali. A bo se treba navaditi na povsem nov način življenja...A ljudje so zelo prilagodljiva bitja, čeprav rabijo nekateri malo dlje, da  se navadijo , da je treba pač malo drugače reagirati na vse  in ne iti vedno vsak dan z glavo skozi zid..... 

Torej da   si po včerajšnjem predahu , malo odmora, počitka , je bilo zaželenega , kot že velikokrat v začetku tedna sva vesela se napotila po cesti  skozi gozd, kjer  sva pustila avto , ter globoko vdihavala res sveži zrak, a ko sva prispela na strmino, od koder sva mislila da bova videla na drugo stran v Šentvid nad Valdekom kjer sva bila  pred  štirinajstimi dnevi ,

a sva bila oba zelo razočarana. prvo zato , ker je tako strupeno zapihalo, nato pa se je iz Koroške strani pričela dvigovati tako gosta megla, da je kar pršelo iz nje....A vseeno sva nadaljevala pot prvo do spomenika, kjer se nama je na hitro razkril pogled na vrh Uršlje, a res samo za hip, toliko da sem jo posnela , potem pa je vse utonilo v megli. Slikala sva se ter se odpravila naprej proti vrhu, kjer je krasen razgled, a sva samo nekaj časa hodila, potem pa sva se obrnila, kajti videlo se ni nikamor, pa še promet je tu postal kar gost, zaradi zapore ceste pri odcepu za Graško goro iz druge strani....Šli smo nazaj Mery vsa vesela, nima preveč rada megle, prometa še manj. Ko sva se vrnila do avta, je že postalo malo jasneje , ob Škalskem jezeru pa je bilo prav prijetno toplo in brez megle. Tako smo še na hitro naredili en krog okoli jezera, da zadostimo vsakdanjim osnovnim potrebam gibanja, nato pa veselo se vrnila domov , kjer je prijetno toplo... Današnji obisk Graške gore pa je bil bolj, kot ne avanturističen, ko pričakuješ sonce, pa skoraj zaideš v megli hi  hi hi.... No sedaj pa že dežuje, pa sva vesela oba in hvaležna , da nama je kljub vsemu uspelo odščipniti nekaj pozitivnega , pa čeprav meglenega jutra