BESEDE-BESEDE

Razmišljanje o lepoti   vplivu pisane  besede....

  Danes popoldan ob Martinovanju se razvije debata o tem in onem , malo nostalgije o preteklih letih spomin na otroštvo, beseda nanese na razne stvari, ljudi dogodke, ter   na branje knjig... 

  Če že ne gremo kam se lahko tudi doma družimo s knjigami. Beremo in uživamo, ter razpravljamo  o prebranem. .. Stojim ob  knjižni omari, kjer tudi sicer rada  večkrat postojim , ter z roko nežno grem preko knjig , saj so knjige zame , kot prijateljice.... Pregledovala sem ,  katero knjigo bi si vzela za branje , Kajti  sedaj, ko je vse nekako omejeno na določeno gibanje, ko se moraš prav boriti, da ne postaneš depresiven, posebno še , če je tako vreme kot je zadnje tri dni. Svinčena sivina se vpije v vsako poro telesa.. Jaz  sicer je ne dojamem tako  močno. Moram pa priznati, da imam veliko raje vlažno ,meglo okoli sebe . kajti še vedno imaš možnost in če imaš srečo , da si na pravem mestu , ob pravem času.....

si kje na poti pa ti kar naenkrat posveti skrivnostni sončni žarek naproti. Sedaj pa je naša dolina pokrita s temnim pokrovom, ki daje vtis, kot da bi nekdo odprl dežnik temne barve ki ne prepušča dovolj svetlobe, kaj šele sonca...Popoldan imaš vtis da bo vsak čas nastopila tema. A kot je že v navadi se ne pustim vplivati od vremena , pa naj bo tako ali tako.... Vedno si najdem kako opravilo, dela je dovolj , samo videti ga je treba... Pa ni samo delo ki me zaposluje.. Najboljša izbira v takem vremenu je knjiga  

Rada čitam, sicer zadnje čase precej manj, a pisana  beseda ima name že od malega  zelo veliki vpliv...

 Še kot majhno dekletce štirih petih let sem že znala brati. Zato sta imela precej zasluge oče in mati, ki sta bila oba knjižna molja... Pravljice so bile tiste, ki so me najbolj navdušile. Z odprtimi usti sem ju poslušala, ko sta mi pripovedovala pravljice , . Ker nista imela vedno čas, kolikor bi pač jaz želela, da jih slišim , sta mi dejala naj se naučim brati...njuno učenje črk je bilo prav posebne vrste, zato tudi sem z navdušenjem komaj čakala, ko je bil čas za učenje...

 Kajti črke sta  mi predstavila, kot bi bile žive  , za vsako sta našla kako zanimivo primerjavo...  A kot lestev  B , kot sosedova teta s precejšnjimi oblinami...C kot cokla, čeprav ni imela z njo nobene podobnosti, sem si coklo takoj zapomnila...In tako naprej, skratka zelo hitro sem dojela črke jih povezala v besede. Tudi z malimi črkami ni bilo nič drugače, vsaka je dobila svoj pomen... Skratka, ko smo se udeležili enkrat pogreba mojega strica.... Sem nekaj časa, poslušala molitve in govore na pokopališču, potem sem se izmuznila mami za  spomenik nekaj vrst naprej , ter pričela ogledovati zlate  črke ter jih pričela  povezovati .

 Nekaj časa tiho, potem pa vedno glasneje, Kar naenkrat je vse potihnilo okoli mene , ko sem končno dvignila pogled ,vidim, da so vse oči uprte vame, a ne jezno ampak začudeno.... No takrat sem zardelo do korena las , mama je prehitela in precej nejevoljnim glasom polglasnim: Psssst me dvignila in dejala, bodi tiho , v kako zadrego si me spravila. Jaz sem jo samo začudeno pogledala , zakaj v zadrego, a ni lepo, če že znam brati ...           

.. No pogreb se je nadaljeval, a še kar nekaj let prav za prav desetletij mi je sosed večkrat dejal, A še vedno tako rada bereš, sedaj najbrž knjige  epitafe na spomenikih 

 No hočem reči da je to eden mojih  prvih spominov ob srečanju z pisano besedo. Morda je ostal spomin še zato, ker so ga starši večkrat omenjali ter se zabavali ob tem.  

Tudi pozneje sem doživela kar nekaj  prigod zaradi branja knjig. Spremljale so me povsod, na paši kolikokrat so bile krave v sosedovi koruzi, ali detelji , včasih pa so se že  same  vrnile domov....takrat je navadno sledila kak kazen. Navadno prepoved branja...

.Včasih pa me je pisana beseda vsrkala vase, takrat , ko mi je bilo naročeno  naj opravim kako delo. Navadno po sobotah dopoldne, ko je bilo treba zribati lesena tla v kuhinji in vezi.... Pričela sem  hitro, a nekako sem čez dobro polovico kuhinje se spomnila, da bi bilo dobro, da preberem še dva lista do novega poglavja....Nekaj  časa  

sem   bila kar zasvojena  s knjigami .... 

 Pustila sem delo šla po knjigo in se potopila vanjo, , ob tem sem pozabila na vse .... Šele  .ko sem zaslišala mamo v veži sem kot tornado pričela z pospravljanjem , pomivanjem, ali pač, s tem , kar sem ravno delala, kar naj bi bilo že davno končano.  Sem jih večkrat slišala na ta račun, a sem mirno   poslušala pridigo vedoč, da sem res kriva, a sem ob enem že mislila kaj se bo nadaljevalo v knjigi..

 Ja rada, sem brala vse kar mi je prišlo pod roke---- Ko sem bila stara dobrih deset let sem prebirala Mohorjeve knjige  pesmi

 že prebirala Cankarja, Cervantesa Tolstoja ... Nekatere nisem najbolje razumela ja priznam bilo je še prehitro...Sem veliko pozneje  to nadoknadila že kar v zrelih letih . Takrat pa sem   v bratovi skrinji naletela na zbrana dela Karla Maya. Bile so mali zvezki .Prvo sem prebrala Sužnje, potem pa knjigo Vinetu..  Kako sem uživala, ko sem se poistovetila z akterji v knjigi....

Potem pa so sledile mladinske knjige v knjižnici... Bila sem reden gost v njih...

Skratka knjige so me vedno spremljale, tudi sama jih imam , kar nekaj, sedaj bolj težko berem zaradi oči oziroma očesnega infarkta , ki sem ga  doživela pred štirinajstimi leti... A  to ni prevelika  ovira,

 se še vseeno potrudim ob dnevni svetlobi  da preberem še kakšno knjigo..... 

 Če pa že ne morem toliko brati pa rada pišem...Skratka, črke so mi kot note ki povezane lahko tvorijo pesmi, zgodbe, zapise s poti pohodov, ki  bi drugače šli najbrž v pozabo.

p-p-