SPOMINI STAREGA GOJZARJA-Šentvid nad Valdekom-

Kakšna razlika od včerajšnjega dneva je bilo današnje jutro. Včeraj megla, da sploh nisi videl  vrha hriba  Kožlja  nad Velenjem.. Danes pa jasen sončen dan, že pogled skozi okno je bil barvit

Čeprav je vikend in takrat, sva navadno doma, a tokrat , sva se odločila za obisk Šentvida nad Valdekom, nad  Hudo Luknjo. Je ravno še ob robu Velenjske občine. meter na levo ali desno sploh ni bil problem. Na vsej poti nisva srečala niti enega človeka. Sva pa se zato naužila svežega zraka .Krasen razgled na Paški Kozjak , ter v ozadju na Pohorje je bil še dodaten užitek.

Pred leti sva navadno šla tu gor mimo jam , a ko je vetrolom in žledolom polomil drevje se je tista pot opustila sedaj greva tu gor 

Tudi Mery je danes šla vsa vesela zraven...

Nekaj časa po asfaltu nekaj časa po listnati gozdni poti. Nato pa od krasne kapelice na , tokrat namesto po gozdu, po zgornji cesti čez pašnik, nato pa po lepi poti spet do ceste, kjer je planinski znak za Šaleško planinsko pot, in kjer sva pred leti prišla po strmi poti prav iz Hude Luknje gor

Na vrhu strmine lepa ravnina in razgled, . Sonce je tako toplo sijalo, opazovala sva živino na paši, na strmem pobočju, ki se je pasla pod nama...

Ko sva prišla spet na cesto, se nama je odprl pogled na del Pohorja, kar stožilo se nama je ob misli, da če bi bilo dovoljeno bi šla te dneve sigurno na Pohorje. Tako pa planine samevajo, no tisti ki hodijo za zdravje za dušo se pač drenjajo po nekaterih hribih  v domači občini....

Lepa je ta pot, ko premagaš dve strmini do tu gor, je potem pot mala malca...

Tu pa sva zagrizla v kolena in po strmem travniku tik ob robu šla  do vrha in makadamske ceste...

Kar velikokrat sva že hodila tukaj. Pa ne samo to pot, ampak še malo naokoli. Je že tako, da rada raziskujeva, vedno odkrijeva, kaj zanimivega. No včasih se pa tudi zaideva, ko debatirava, kako stvar, ter nehote zavijeva na levo, namesto na desno... A nama nikoli ni žal...

.

Ko sva premagovala strmino ob robu gozd še v senci sva odkrila na tleh polno odpadlih listov, ki jih je zelo veliko kapljic rose, ki so kot biseri razsuti ležali na tleh....

Ko pa sva dospela na cesto , sva prišla na sonce, kjer sva 

Kjer smo se na hitro slikali, bolj zato, da sva imela vzrok se zadrževati na soncu in občudovati lepe barvite krošnje dreves, ki pa so vsak dan manj barvite.......

Nato pa po cesti do križišča, kjer vedno počivamo in se odžejamo.

Mimo šole v Završah, 

Pa sva spet tukaj sva dejala. Spomladi sva bila tu, ko je bila tudi omejitev gibanja... Ja lepi so naši kraji. Tako nam sedaj to stanje omogoča da raziščemo domače kotičke, ki jih morda drugače ne bi. Zraven se naužijemo svežega zraka, sonca posledično D vitamina...

Pa še razgibamo se pošteno. Tako če nam bo dano , da se ne bomo okužili, da bomo pripravljeni na hladno zimo z vsemi nevšečnosti, ki jih prinaša s seboj. A upamo , da se nam bo imunski sistem okrepil. Je že tako, da nič ni samoumevno tudi zdravje ne. Šele , ko zboliš se zaveš , da je največje bogastvo in dragocenost, ki ga je treba negovati in znati ceniti....

Usedla sva se na klopco  pod eno izmed dveh lip. Ter uživala v soncu brezvetrju. K nam je pritekel lepi volčjak, z Mery sta se nekaj časa lovila, potem pa je stekla nazaj k njemu in mu skočila  na klop in  naročje.

Jaz pa sem odhitela na bližnji hrib, kjer je bil krasen pogled na Graško goro, , kjer sva bila maja in junija , ter  Uršljo v daljavi, Peco, ter tam za ob zorjem se je čisto v ozadju videla Košuta. na desni strani se je lepo videlo Pohorje s Črnim vrhom in, ter Jezerskim vrhom

Preko Graške gore , pa seveda dim iz TEŠ/a

Uršlja gora, je kot velik zvon, poleg nje pa mogočna Peca

Na sosednjem hribu pa je na vrhu čepela cerkvica svetega Rupreta

Na vrhu je rahlo pihalo

Pogled s hriba nazaj na cerkev V Šentvidu 

... Kar dolgo sva se zadržala tukaj. Potem pa sva odšla nazaj, a tokrat po krožni poti po strmini po Šaleški planinski poti.

Tu stoji pokrit  lep globok vodnjak, ki je pametno zavarovan z mrežo-

Mimo šole nazaj potem pa po Šaleški poti po strmini, po listnati gozdni poti, ki je bila zelo zanimiva izkušnja. Kot bi hodil po žolci. Stopil si na listnato pot pa te je rahlo zapeljalo naprej. Bilo je zelo strmo , zato je Mery se tovorila v njegovem naročju. Je že tako strenirana, ko ji on reče, ali bi te nesel, se kar postavi nazadnje noge....

Po senčni poti mimo vikenda z muco na uti... 

Zelo lepo označene poti 

Ko sva prišla na cesto  sva kar kmalu prišla na senčno stran, tu je postalo veliko hladneje , kot na vrhu...

kjer sva kar nekaj časa hodila po makadamu, nato pa nazaj prečila hrib ter se mimo kapelice ter čudovitih macesnov   spet spustila navzdol do Hude Luknje.

Detajli ob poti 

Spomenik pod cerkvijo 

Tudi navzdol sva nekaj poti sla čez pašnike 

 Spet  je nama bilo dano da sva izkoristila prečudovit jesenski novembrski dan, poln sonca, svežega zraka, dobre volje, predvsem pa optimizma... Naj še nekaj časa ostane tako...

p.p.